Tony Hawk Ride (XBOX 360) - rabljeno

Rabljena športna igra za Xbox 360 z 2-letno garancijo

Obstaja drzna ideja, ki se vsake toliko pojavi v svetu iger: kaj če bi igranje naredili bolj fizično, bolj resnično? Tony Hawk Ride je bil poskus uresničitve te ideje za rolkanje. Namesto pritiskanja gumbov naj bi na priloženi deski zares izvajali trike. Konzolko mi je poslal enega od teh paketov za Xbox 360 in moram priznati, da sem bil ob pogledu na ogromno škatlo z desko navdušen. Končno bom lahko izvajal 900, ne da bi si pri tem zlomil vrat. A kot se je izkazalo, je bila nevarnost bolj usmerjena v moja potrpežljivost in živce.

Kaj pomeni rabljena igra pri Konzolku?

Ker gre za starejšo in precej specifično igro, je rabljena izdaja praktično edina možnost. A nakup rabljene igre pri Konzolku je povsem drugačna izkušnja kot nakup od neznanca na spletu. Vsaka igra, še posebej pa komplet s tako zapleteno strojno opremo, kot je ta deska, gre skozi temeljit pregled. Preverijo delovanje vseh senzorjev in gumbov, da se prepričajo, da vse deluje, kot mora. Najboljši del je dvoletna garancija, ki jo dobite zraven. To je celo leto več, kot velja za nove igre, kar nudi izjemno varnost, sploh pri izdelku, ki je znan po svojih tehničnih muhah. Cena je seveda bistveno nižja od nove, kar naredi takšne eksperimente dostopne. Če pa ugotovite, da igra ni za vas, jo lahko vedno prinesete nazaj in zamenjate za kaj drugega. Igranje se začne s čiste točke, brez shranjenih pozicij prejšnjega lastnika. Edina razlika je, da paket ni v originalni foliji, kar pa pri tej ceni in z vso podporo res ni pomembno.

Deska namesto ploščka

Tony Hawk Ride je v osnovi športna simulacija, ki je poskušala serijo, znano po arkadnem pritiskanju gumbov, prestaviti v svet gibalnih kontrolerjev, podobno kot sta to storila Guitar Hero ali Wii Fit. Osrednji del izkušnje je masivna plastična deska, polna infrardečih senzorjev, ki naj bi zaznavali vaše gibe. Nagibanje levo in desno obrača vašega rolkarja, dvig sprednjega dela sproži ollie, z roko ob strani pa naj bi izvedli grabe. Ideja je bila revolucionarna in na papirju zveni fantastično. Razvil jo je studio Robomodo, ki je prevzel štafeto od legendarnega Neversofta, in obljubljali so novo dobo rolkarskih iger. Žal je obljuba ostala neizpolnjena.

Boj s tehnologijo

V praksi je igranje ena sama velika frustracija. Deska je izjemno nezanesljiva. Kalibracija je sicer hitra, a senzorji pogosto napačno interpretirajo gibe ali pa jih sploh ne zaznajo. Želite zaviti levo, a vaš lik trmasto drvi naravnost v zid. Poskušate narediti preprost ollie, pa se ne zgodi nič. Potem pa, ko samo mirujete na deski, vaš rolkar nenadoma skoči in naredi trik, ki ga sploh niste nameravali. Spomnim se misije, kjer sem moral preskočiti kratke stopnice. Po desetih minutah mahanja z desko, poskakovanja in nerodnega nagibanja mi je končno uspelo, a ne zato, ker bi ugotovil pravo tehniko, ampak po čisti sreči. Občutek ni bil zmagoslaven, le olajšanje, da je konec. Igra ima sicer tri težavnostne stopnje, a najlažja vas praktično sama vozi po tirnicah, medtem ko na najtežji postanete suženj nepredvidljive tehnologije.

Praktične podrobnosti

Če se boste prebili skozi kampanjo, boste za to po informacijah s spletne strani HowLongToBeat potrebovali približno šest ur. Igra ponuja tudi večigralske načine, vključno z lokalnim načinom za do štiri igralce, kjer si izmenjujete desko, in spletnim igranjem, za katerega potrebujete naročnino na Xbox Live. Glede na starost igre je spletna komponenta verjetno že precej opustela. Zanimivo je, da igra nima klasičnih težavnostnih nastavitev, saj je največja ovira kar sama deska. Dostopnost je zato nična; igralci z gibalnimi ovirami te igre preprosto ne morejo igrati. Celoten paket z desko je precej velik in težak, zato poskrbite, da imate dovolj prostora tako za igranje kot za shranjevanje.

Zastarel videz in odličen zvok

Grafično je igra ujeta v svojem času. Cel-shaded stil je sicer simpatičen, a teksture so zamegljene in okolja pusta. Na konzoli Xbox 360 deluje večinoma tekoče, a občasno pride do padcev sličic na sekundo, kar ob že tako težavnem upravljanju še dodatno zmoti. Zvok je po drugi strani svetla točka. Seznam skladb je obsežen in eklektičen, z bendi kot so The Black Keys, Queens of the Stone Age, Green Day in celo Bill Withers. Glasba je tisti del, ki najbolj spominja na klasične Tony Hawk igre in ustvarja vsaj kanček vzdušja. Največja tehnična težava pa ostaja deska sama, ki je bolj kot hrošč v kodi kar hrošč v strojni opremi.

Kurioziteta za zbiratelje

Ima Tony Hawk Ride kakšno vrednost za ponovno igranje? Za večino igralcev verjetno ne. Ko enkrat izkusite frustracijo nadzora, vas le malo vleče nazaj. Lov na dosežke na Xboxu 360 obstaja, a zahteva jeklene živce. Večigralstvo bi lahko bilo zabavno na kakšni zabavi, predvsem zaradi komičnega elementa opazovanja prijateljev, kako se borijo z desko. A kot resna igra za večkratno preigravanje preprosto ne zdrži. Njena prava vrednost danes leži v njenem statusu ene najbolj zloglasnih napak v zgodovini iger. Je spomenik prevelikim ambicijam.

Za koga je ta vožnja?

Tony Hawk Ride je fascinanten neuspeh. Je kos zgodovine, ki pokaže, kako se lahko odlična ideja s slabo izvedbo spremeni v polom. Igro priporočam zbirateljem nenavadnih igralnih pripomočkov in tistim, ki bi radi na lastni koži izkusili, zakaj je ta igra tako legendarno slaba. Vsi ostali, ki iščete dobro rolkarsko izkušnjo, se je raje izognite. Na voljo so veliko boljše alternative, kot je na primer predelava Tony Hawks Pro Skater 1 + 2.

Najboljši nasvet, ki vam ga lahko dam, je, da si igro izposodite v Konzolku. Tako lahko za majhen denar potešite svojo radovednost, ne da bi obtičali z veliko plastično desko, ki nabira prah. Če pa ste dovolj pogumni za nakup, ne pozabite, da Konzolko ponuja odličen sistem menjave iger. Ko boste imeli dovolj boja z desko, jo lahko zamenjate za popust pri naslednjem, upajmo, da bolj igralnem nakupu.