Wuchang Fallen Feathers Day One Edition (PS5)

Temna akcijska pustolovščina za potrpežljive igralce
Wuchang: Fallen Feathers je akcijska igra iz tretje osebe, ki jo je razvilo kitajsko podjetje Leenzee Games. Postavljena je v zadnja leta dinastije Ming, v obdobje kaosa, korupcije in nadnaravnih groženj. Igra sledi soulslike strukturi in je očitno navdahnjena z igrami, kot sta Sekiro in Bloodborne. Bojevanje je zahtevno, počasno in taktično, pri čemer se osredotočaš na natančno časovno usklajene napade, izmike in pariranja. Priporočam jo vsem, ki uživate v izzivih, trpežnem raziskovanju temnih svetov in kompleksnem bojevanju. Če pa te frustrira umiranje in počasno napredovanje, ta igra verjetno ni zate.

Protagonistka Wuchang in skrivnost črnih peres
Zgodba spremlja bojevnico po imenu Wuchang, ki trpi za skrivnostno boleznijo imenovano Ornithropy. Ta ji povzroča rast črnih peres in postopno izgubo človeškosti. Med potovanjem po razpadli kitajski pokrajini se sooča s strašljivimi pošastmi in propadlimi ljudmi, medtem ko išče resnico o bolezni in izgubljeni zgodovini cesarstva. Eden bolj zanimivih trenutkov je, ko Wuchang odkrije zapuščeno svetišče, kjer se ji v prikazni obliki prikaže nekdanji bojevnik, ki nosi enake simptome kot ona – to razkrije, da bolezen ni naključna, ampak povezana z mračnimi eksperimentiranji dinastije. Zgodba ni pretirano razvejana, vendar zna zbuditi radovednost s simboliko in vprašanji o identiteti, veri in človečnosti.

Impresiven svet, a manjka mu globina
V vizualnem smislu igra blesti. Kitajski ambient, poln meglene narave, rdečih javorjevih listov in propadajoče arhitekture, je vizualno dih jemajoč. Likovne zasnove sovražnikov, še posebej večjih šefov, so groteskne in kar kličejo po boju. Zvok je temačen, s subtilnimi kitajskimi glasbenimi vložki in jezno koračnico v težjih bojih. Tisto, kar me je zmotilo, je občutek praznine – kot da svet kljub vsej estetiki ne diha dovolj. Interakcije z NPC-ji so redke in pogosto nezanimive, kar odvzame občutek življenja v tem propadajočem cesarstvu. Bojevanje je počasno, vendar brutalno zadovoljivo – vsak udarec ima težo, vsak šef je izziv, ki zahteva učenje vzorcev in dobro načrtovanje. Vendar sem si večkrat želela, da bi bil nadzor nekoliko bolj odziven, saj me je zamik tipke za izmik večkrat stal življenja.

Za končanje igre boš porabil več kot 40 ur
Za osnovno zgodbo sem potrebovala okoli 36 ur, ob dodatnem raziskovanju in stranskih nalogah pa sem skupaj nabrala skoraj 50 ur igranja. Večigralskega načina igra žal nima, kar je po mojem mnenju velika zamujena priložnost – sodelovalno preigravanje šefov bi bilo fenomenalno. Večkratno preigravanje omogoča drugačno izbiro poti in orožij, vendar zgodba in sovražniki ostanejo skoraj enaki. Čeprav je igra izšla leta 2025, se že zdaj pojavljajo govori o prihodnjih dodatkih, saj so nekatere stranske lokacije nedokončane ali očitno namenjene kasnejšim DLC-jem. Čeprav sem uživala, mi je manjkala možnost prilagoditve lika ali globlja RPG-mehanika, kot jo ponujajo sorodne igre.

Primerjava z Bloodborne razkrije nekaj slabosti
Primerjava z Bloodborne je skoraj neizogibna, saj ima podoben ton, estetiko in način bojevanja. A za razliko od mojstrskega dizajna sveta v Bloodborne, je tukajšnji svet precej bolj linearen in manj povezan. Igra se trudi z vzpostavitvijo skrivnostne zgodbe in grozljivega vzdušja, a pogosto pade v past ponavljajočih se sovražnikov in monotonega dizajna lokacij. Sekiro ima boljši bojni sistem, saj je bolj tekoč in precizen, medtem ko tukaj marsikateri napad zgreši tarčo zaradi slabše odzivnosti. Čeprav je Wuchang: Fallen Feathers dobra alternativa za ljubitelje soulslike žanra, ni dovolj izbrušena, da bi dosegla raven najboljših.

Boji z velikani, počasni koraki in čudovite meglice
Med igranjem sem bila hkrati navdušena in razočarana. Spomnim se trenutka, ko sem na robu ruševin naletela na velikanskega demona, ki je v sebi nosil ostanke nekdanjega človeka – prav ti trenutki, ko se ti pred tabo razgrne groteskna tragedija, so me najbolj zadeli. A potem sem pol ure tavala po praznih hodnikih, kjer ni bilo ničesar, ne sovražnikov, ne skrivnosti, samo praznina. Konzolka mi je prijazno omogočila dostop do igre, za kar sem res hvaležna, saj sem si jo želela že od prvega napovednika. Vendar ne morem mimo občutka, da bi s samo nekaj več poudarka na pripovedovanju in raznolikosti sovražnikov lahko dosegli veliko več. Dodala bi več možnosti za raziskovanje izven glavne poti, več življenja v svet, mogoče kakšnega spremljevalca, ki bi s tabo potoval. Nekaj humorja bi tudi ne škodilo, ker je ves čas resno vzdušje precej izčrpavajoče. Igra ima čudovito osnovo in potencial, ampak še ni tam, kjer bi lahko bila.