Lost Records Bloom & Rage (PS5)

Lost Records: Bloom & Rage – nostalgična pripovedna pustolovščina o mladosti in skrivnostih
Lost Records: Bloom & Rage je povsem nova narativna avantura razvijalcev DON’T NOD, studia, ki stoji za kultno serijo Life is Strange. Igra izide avgusta 2025 za PlayStation 5, Xbox Series X/S in PC, in že zdaj vzbuja zanimanje zaradi svoje mešanice mladinske drame, temne skrivnosti in nostalgije po devetdesetih. Dogajanje poteka v dveh časovnih obdobjih – v poletju leta 1995 in 27 let pozneje. Osredotoča se na štiri dekleta, ki se med poletjem zbližajo v mestecu Velvet Cove, a jih nekaj temačnega trga narazen. Ko se znova srečajo leta 2022, jih preteklost dohiti – skupaj morajo razkriti resnico o nečem, o čemer so obljubile, da nikoli ne bodo govorile. Igra bo najbolj ustrezala ljubiteljem počasnih, čustvenih in pripovednih iger, kot so Life is Strange, Oxenfree ali Tell Me Why. Tistim, ki pričakujejo akcijo, nadzor nad boji ali odprt svet, pa bo morda delovala preveč statično.

Dve časovni liniji, štiri dekleta in ena velika skrivnost
Glavni liki so Swann, Nora, Autumn in Kat – najstnice, ki se v poletju 1995 spoznajo v kampu in skupaj doživijo nekaj, kar jih za vedno spremeni. Zanimivo je, da vsaka prihaja iz zelo različnih okolij, a prav v tej različnosti leži moč igre. Med igranjem prevzameš nadzor nad vsako od njih, iz različnih zornih kotov raziskuješ skupni dogodek in razumeš njihove reakcije. Zgodba se dogaja skozi flashbacke, raziskovanje in interakcijo z okoljem, kjer tvoja izbira in ton pogovora vplivata na dinamiko med liki. Leta 2022, kot odrasle ženske, se znajdejo znova v istem mestu, kjer jih nekaj – morda grozečega, morda čustvenega – prisili, da se soočijo s posledicami poletja izpred desetletij. Tematsko se igra ukvarja z izgubo nedolžnosti, mladostnim uporom, spolno identiteto, prijateljstvom, zaupanjem in zastrto grozo – čeprav brez eksplicitne nadnaravnosti, ki je zaznamovala prejšnje igre studia.

Atmosfera devetdesetih ujeta z neverjetno pristnostjo
Velvet Cove, fiktivno mestece sredi Amerike, je popolna kulisa – obsijana s poletnim soncem, z zapuščenimi hišami, gozdnimi potmi, lokalnim dinerjem in kampom, kjer vse začne. Vizualno je igra močno izboljšana glede na prejšnje DON’T NOD igre – liki so izrazni, mimika obraza je bolj naravna, detajli v okolju pa prepričljivo poustvarjajo čas 1995: plakati Nirvane, stari kasetniki, dnevnik s pikčastimi robovi. Zvočna podlaga je ključen del izkušnje – poleg ambientalnih zvokov narave in mesta bo v igri tudi licencirana glasba devetdesetih (potrjene so skupine kot Mazzy Star in The Cranberries), kar dodatno poglobi občutek nostalgije. Igranje temelji na raziskovanju okolja, branjem zapisov, odločanju v pogovorih in manjših interaktivnih sekvencah (npr. risanje, sestavljanje kaset, iskanje simbolov). Tempo je počasen, kar poudarja atmosfero in notranja čustvena stanja likov.

Odločitve imajo težo, a ni več koncev
V Lost Records ni množice alternativnih koncev kot v nekaterih starejših igrah DON’T NOD – namesto tega se razvijalci osredotočajo na en glavni konec, ki ga lahko dosežeš z različnimi odtenki glede na tvoje odločitve in odnose. To pomeni, da vse izbire vplivajo predvsem na ton zgodbe, dinamiko med liki in tvoj notranji občutek, kako se vse skupaj zaključi – ne pa nujno na popolnoma drugačne izide. Glede na to, kar so razkrili razvijalci, bo igra trajala med 10 in 12 urami, brez posebnih stranskih misij ali opcij za odklepanje dodatnih vsebin ob drugem preigranju. Kljub temu, če te zanima večplastna pripoved in te liki pritegnejo, boš želel igro še enkrat preigrati z drugačnimi odzivi in odločitvami, da vidiš, kako se spremeni dinamika prijateljstva ali posameznih scen. Pomembno je tudi, da je poudarek na vsakodnevnih interakcijah – dolgi pogovori, tišina med prijatelji, drobni simboli in pogledi – igra je emocionalna, ne spektakularna.

Primerjava z Life is Strange – manj nadnaravno, več psihologije
Čeprav Lost Records po strukturi močno spominja na Life is Strange, je ton precej drugačen. Tu ni nadnaravne sposobnosti, kot je vračanje časa, temveč gre za psihološko razplastenost likov in skrivnost, ki ni nadrealna, temveč človeško temačna. Če v Life is Strange izbiraš med rešitvijo mesta ali prijateljice, v Lost Records izbiraš, ali boš iskren do sebe in svojih spominov. Likovni slog je bolj realističen in manj karikiran kot v Life is Strange, dialogi so bolj prizemljeni, brez pretiranih dramatičnih zasukov. Vse je bolj subtilno, počasno in premišljeno. To bo nekaterim všeč, drugim pa morda preveč umirjeno. Igra močno nagovarja občinstvo, ki ceni introspektivne zgodbe in se želi povezati z liki na osebni ravni. Če ti je bil Night in the Woods všeč zaradi likov in razpoloženja, bo Lost Records tvoja naslednja najljubša igra.

Potovanje nazaj v leto 1995 – in v svojo mladost
Prvih nekaj ur v Lost Records: Bloom & Rage sem preživela v neskončnem opazovanju okolice – v moji sobi v kampu sem pregledala vsako kaseto, vsako risbo na steni, vsako podrobnost, ki me je spomnila na moje lastne najstniške dneve. Ko sem kot Swann spoznala Autumn, in sva skupaj poslušali iste kasete in si risali simbole na prste, sem vedela, da me bo igra čustveno sesula – in me je. Hvala Konzolku za predčasni dostop – redko imam občutek, da igra resno obravnava temo spominov in občutka izgubljenega časa, ne da bi moral rešiti svet. Edino, kar bi si želela več, je malce več nelinearnosti – ker igra tako močno gradi osebne odnose, bi lahko dopuščala širše možnosti razpleta. A tudi tako, kot je, gre za močno, odraslo, občutljivo pripoved. Zanimiv detajl: če v letu 1995 najdeš vse tri skrite kasete, odkleneš četrti, skrivni epilog, kjer slišiš odraslo Kat, ki pripoveduje dnevnik iz leta 2022 – in razkrije še eno plast zgodbe, ki spreminja tvoj pogled na vse.