Dragon Quest 1 & 2 Remake (PS5)

JRPG klasika v bleščeči HD-2D preobleki za nostalgične popotnike

Dragon Quest 1 & 2 Remake letos jeseni združi prva dva legendarna dela v eno koherentno potovanje, ki teče na Switchu, PlayStationu 5 in PC-ju v 60 sličicah ter obljublja kakovost življenja, kakršne osemdeseta niso mogla sanjati. Novinci bodo dobili dovršen vstopni paket ikoničnih mehanik po sistemu »zamahni, zagreni sluzi in poišči skrivni ključ«, veterani pa bodo uživali v sveži, a še vedno zvesti podobi, ki diha v HD-2D slogu. Priporočam ga vsem, ki uživate v počasnem, a nagrajujočem grindu, odkrivanju skritih kovancev in ljubeznivem humorju Yuji Horija. Če ti obrazi v anime stilu ne dišijo in bi raje videl glasne strelske eksplozije, te bo turn-based tempo hitro uspaval.

Od Erdrickove zapuščine do prebuditve novega princa

Prvi del te postavi v sandale brezimnega potomca legendarnega junaka Erdricka, ki mora rešiti princeso Gwaelin in zatreti Zmajevega lorda, preden zagrne večni mrak čez kraljestvo Alefgard. Drugi del dogajanje preseli stoletje pozneje, ko novi princ iz kraljevine Midenhall prejme klic na pomoč, ker je Demon Lord Hargon uničil sosednja mesta in osvobodil Kaosne zveri. Remake poveže obe štoriji v skupni koledar: prolog prikaže razpadajoč mozaik Erdrickovih podvigov, medtem ko epilog iz druge igre nakaže, da se kraljestva prepletajo skozi portale sanj. V demo različici sem že videla del scene, kjer se princ sreča z duhom starega junaka in prejme simbolično zapestnico, ob templju, obsijanem z ognjenimi kresovi – lep subtilen prehod med generacijami. Dialogi so tokrat v celoti skompletirani z glasom, zato Gwaelinina hvaležnost ne bo več tiha tekstovna škatlica, temveč topel vzdih, ki ti obljublja pol cesarstva za eno iskreno herojsko dejanje.

HD-2D svet, ki se preliva med pravljico in zlatim pikslom

Square Enixova ekipa je v istem motorju kot pri tretjem delu ustvarila barvit pop-up dioramni zemljevid: travniki valovijo, ko veter prepiha pšenico, bakle v temnicah mečejo mehke sence na opeko, medtem ko na površju vezirji in tržnice žarijo v pastelnih tonih. Ko se kamera v boju nagne za nekaj stopinj, črnina ozadja razkrije zvezdnato nebo, lasje sluzi pa pod sijem lune dobijo mokro teksturo – smešno ljubek detajl, ki me je nasmejal. Bojni meni je zdaj radialen: predmetni kolut skoči pod palec, čarovnije so razvrščene po elementih in imajo majhne ikone, kar je zlata vredno, ko se boriš s polnimi žepi zdravilnih zelišč. Animirani portreti likov med pogovorom nežno utripajo, kar doda dramatiki, ko Hargon razpoči kristal in se njegova modra koža zalesketa v bolno vijoličnem odtenku. Glasba Koichija Sugiyame je, kot se spodobi, posneta z orkestrom; prehod iz zategnjenega marša na svetovni mapi v lahkotni ples ob tabornem ognju mi je dvignil kocine in navrgel spomin na stari MIDI zvočnik, ki je nekoč brihtno cvilil.

Približno trideseturno srce dveh klasik brez odvečnega grinda

Po uradnih napovedih naj bi celotna združena kampanja ob zmernem tempu trajala dobrih trideset ur: okrog dvanajst za prvo poglavje, osemnajst za drugo, a s stranskimi nalogami in lovom na skrite kovance bo število poskočilo k petintridesetim. Remake doda drseča samodejna shranjevanja pred vsakim bossom ter opcijski pospešek bitk, ki pomakne zamah mečev na dvojno hitrost – raj za nas, ki smo že stotič razbili isto skupino sluzi. Večigralstva ni, a asimetrični Leaderboard meri, kdo najhitreje očisti Dragonsbane Tower ali z najmanjšim številom porabljenih MP-jev zmagoslavno premaga Hargona. Po končani štoriji se odklene New Game+, kjer lahko izbereš težji način Erdrick’s Legend: sovragi dobijo nova urokova nabora, v trgovini pa opečejo z mastnimi cenami. Priznam, srbi me, kako bo Duplicated Key Challenge, ki pripne naključno zaklepanje vrat po celotnem svetu, poskrbel za novo dozo načrtovanja poti.

Primerjava s Final Fantasy Pixel Remaster in Octopath

Final Fantasy Pixel Remaster sicer sijajno ohrani igralsko dediščino, a ostaja restavracija z rahlo poživljenimi barvami; Dragon Quest Remake pa dejansko preoblikuje globino terena in senčenja, kar sliko naredi živahnejšo. Octopath Traveler premore kompleksnejši sistem služb in taktični BP, vendar mu primanjkuje tople otroške naivnosti, ki jo Dragon Quest nosi kot krono. Zelda: Link’s Awakening Remake je blizu v smislu dioramičnega šarma, a se ne poda v JRPG mehaniko obračunskih številk, ki jih tu ljubosumno negujemo. Če bo kdo primerjal kratkost prve igre s sodobnimi RPG-ji, spomnim, da je ravno ta kompaktnost srce privlačnosti – v času, ko stoti odprti svet kliče k 200-ur delu, je šesturna špica zdravilna energijska pijača.

Pikselni spomini, nočni lampijon in želja po bonus poglavju

Še vedno se spomnim, kako sem v tretjem razredu, zavita v odejo pod bakreno svetilko, na prenosnem Game Boyu umirjala sluz aste ranjence, medtem ko je mama mislila, da spim. Ko sem ta mesec igrala kratek demo, mi je srce skoraj skočilo iz prsnega koša, ko sem slišala orkestrirano temo, medtem ko se je animirani kralj Alefgarda zganil iz prestola in mi predal prvo Nalogo: najti ogenj hrabrosti. Konzolka mi je prijazno uredila dostop do te preizkusne verzije in me podučila, da lahko s kombinacijo gumbov hitro preklopim v retro filtrirani pixel-look – takrat sem za hip pozabila, da nisem več v sobi iz devetdesetih. Če lahko razvijalcem kaj svetujem: vključite bonus epizodo s skupnim nastopom Erdricka in princa Midenhalla v popolnoma novo temnico; morda na koncu postavite skrivni šahovski brihtu, ki premeša vrstni red bossov. Trivialna želja? Foto način s prostim premikom kamere, da bom lahko delila posnetek, kako modri sluz nosi rdečo kronico ob sončnem vzhodu. A tudi če tega ne bo, vem, da bom ob izidu s čajem v roki in starim plišastim rdečim jajcem spet lovila zmaje, dokler bakla na zaslonu ne ugasne. Hvala, Konzolka, ker si v zaodrju že pripravila kolekcijsko škatlo – moja knjižna polica jo že srčno čaka.