Obnovljena akcijska igra za PlayStation 2 z 2-letno garancijo
Spomnim se časov, ko je bila vsaka igra z nindžami avtomatsko obravnavana kot potencialna uspešnica. Doba konzole Sony PlayStation 2 je bila polna takšnih poskusov in Red Ninja End of Honor je eden tistih naslovov, ki so obljubljali veliko, a so na koncu pustili grenak priokus. Ko mi je ekipa iz Konzolka poslala tole rabljeno kopijo brez ovitka, so se mi vrnili spomini na dolge ure frustracij in občasnih trenutkov genialnosti. Pripravite se na potovanje v čas, ko so bile igre neizprosne, kamere pa so imele svojo voljo.
Kaj pomeni rabljena igra pri Konzolku?
Preden se potopimo v svet maščevanja, je pomembno pojasniti, kaj dobite z nakupom rabljene igre v Konzolku. Morda nima originalne škatlice, kot v primeru moje kopije, a to je zgolj kozmetična podrobnost. Vsaka rabljena igra je podvržena strogemu testiranju, da se zagotovi njeno brezhibno delovanje. Najpomembnejše pa je, da Konzolko na rabljene igre ponuja kar dveletno garancijo, kar je celo leto več kot pri nakupu nove igre. To pomeni večjo varnost za vaš denar. Cenovno so te igre bistveno ugodnejše, kar omogoča lažji dostop do klasičnih naslovov. Poleg tega lahko igro najprej najamete po nižji ceni in se tako prepričate, ali vam ustreza. Ko igro zaključite, jo lahko zamenjate za popust pri naslednjem nakupu, s čimer ohranjate vrednost in podpirate trajnostni krog igričarstva. Na disku ni nobenih shranjenih podatkov prejšnjih lastnikov, zato je izkušnja enaka, kot če bi odprli novo igro.
Maščevanje z jekleno žico
Red Ninja End of Honor je akcijska pustolovščina s poudarkom na prikritem delovanju, ki je izšla leta 2005 za Sony PlayStation 2. Razvil jo je danes že pozabljeni studio Tranji Studios, izdala pa družba Vivendi Games. Zgodba sledi mladi kunoiči (ženski nindži) po imenu Kurenai, ki je kot otrok preživela brutalen napad na svojo družino s strani klana Črnega kuščarja. Obesili so jo z jekleno žico, imenovano tetsugen, in jo pustili umreti. Rešil jo je drug nindža klan, ki jo je izuril v smrtonosno bojevnico, tetsugen pa je postal njeno glavno orožje. Igra je v osnovi zgodba o maščevanju, ki jo lahko primerjamo s serijo Tenchu, a z večjim poudarkom na akrobacijah in uporabi unikatnega orožja.
Ko mehanike postanejo sovražnik
Na papirju zveni Red Ninja odlično. Glavno orožje, tetsugen, je izjemno vsestransko. Uporabljate ga lahko za tihe umore na daljavo, obešanje sovražnikov, nihanje čez prepade ali celo za rezanje več nasprotnikov hkrati. Žal pa se ideja razblini ob srečanju z izvedbo. Upravljanje Kurenai je okorno in nenatančno, kar je smrtna obsodba za igro, ki zahteva preciznost. Največji krivec je kamera, ki je postavljena preblizu lika in se pogosto zatakne za objekte, kar onemogoča dober pregled nad okolico. Spomnim se odseka v tretji misiji, kjer sem moral izvesti serijo skokov po platformah, medtem ko me je kamera aktivno sabotirala. Umrl sem večkrat, kot sem pripravljen priznati, in to ne zaradi težavnosti, temveč zaradi slabega dizajna. Bojevanje iz oči v oči je prav tako problematično, saj so kontrole prepočasne, sovražniki pa vas z lahkoto zasujejo z napadi.
Praktične podrobnosti za nindže
Red Ninja End of Honor je izključno enoigralska izkušnja. Po podatkih s spletne strani HowLongToBeat.com boste za glavno zgodbo potrebovali približno 8 do 9 ur, kar je za tiste čase precej standardna dolžina. Igra nima nobenih večigralskih ali spletnih načinov, zato za igranje ne potrebujete nobenih dodatnih naročnin. Na voljo sta dve težavnostni stopnji, Normal in Hard, pri čemer je že Normal precejšen izziv, predvsem zaradi prej omenjenih tehničnih težav. Igra nima posebnih nastavitev za dostopnost, kar je bilo za obdobje Sony PlayStation 2 precej običajno.
Tehnična plat fevdalne Japonske
Tudi leta 2005 igra ni veljala za grafični presežek. Okolja so pusta in brez življenja, modeli likov pa so precej grobi. Kljub temu ima igra svoj čar, predvsem zaradi brutalnih animacij umorov, kjer kri šprica na vse strani. Igra teče na konzoli Sony PlayStation 2 s spremenljivim številom sličic na sekundo, ki včasih opazno padejo, nalagalni časi pa so precej dolgi. Zvočna podlaga je pozabljiva, glasovi likov pa so solidni, a brez presežkov. Igra nosi oznako PEGI 18 zaradi nazornega nasilja in krvi, kar je primerno opozorilo za starše. Med igranjem sem naletel na kar nekaj manjših hroščev, a ničesar, kar bi popolnoma preprečilo napredovanje.
Ali se splača vrniti v preteklost?
Ko enkrat zaključite zgodbo, Red Ninja ne ponuja veliko razlogov za ponovno igranje. Ni načina New Game+ ali skritih dodatkov, ki bi vabili k drugemu preigravanju. Vrednost igre je predvsem v enkratni izkušnji in premagovanju njenih frustrirajočih, a včasih tudi zadovoljujočih izzivov. Za lovce na trofeje ali dosežke ta igra seveda ni relevantna, saj je izšla pred uvedbo teh sistemov. Kljub vsem pomanjkljivostim pa ima igra nek kultni status med ljubitelji tako slabih, da so dobrih iger.
Sklepna misel in nasvet iz Konzolka
Red Ninja End of Honor je igra, ki jo je težko priporočiti vsem. Je relikt svojega časa, poln dobrih idej in slabe izvedbe. Če ste potrpežljiv igralec, ki uživa v premagovanju okornih mehanik in išče pozabljen dragulj iz obdobja konzole Sony PlayStation 2, bi vam znala biti zanimiva. Vsem ostalim pa svetujem previdnost. Najboljši nasvet, ki vam ga lahko dam, prihaja naravnost iz Konzolka. Ker niste prepričani, ali vam bo igra všeč, izkoristite njihov sistem izposoje. Tako jo lahko preizkusite za majhen denar in se sami odločite. Če pa ste navdušenec nad retro igrami, vedite, da ima Konzolko v svoji trgovini v ljubljanskem BTC-ju največjo izbiro iger za starejše konzole, kot je PS2. Njihovo osebje, ki so pravi poznavalci, vam bo z veseljem svetovalo in pomagalo najti pravi zaklad za vašo zbirko.