Cronos The New Dawn (PC)

Preživetvena grozljivka s potovanji v času in hladnim pridihom

Cronos: The New Dawn je tretjeosebna preživetvena grozljivka, kjer rešuješ prihodnost tako, da iz preteklosti dobesedno pobiraš ljudi in njihove esence. Glavna štos mehanika je kruta in jasna: trupla moraš zažgati, sicer se sovražniki zlijejo in nastane hitrejša, trša pošast. Vzporedno z napetimi spopadi rešuješ okoljske uganke, odklepaš časovne anomalije in tipaš po opustošenih brutalističnih betonskih labirintih. Igro priporočam vsem, ki uživate v resnem upravljanju z viri, napetih spopadih ter počasnem, težkem vzdušju. Če želiš akcijo brez omejene municije, razkošen kooperativni način ali hitro kampanjo, to ni zate. Posebnosti izdaj: standardna vsebuje le osnovno igro, digitalna deluxe pa doda artbook, soundtrack, dve preobleki za junakinjo ter nekaj začetnih potrošnih stvari, kot so naboji, energija in manjši zdravilni obliži; bonusi malenkost zgladijo začetek, a ne spremenijo bistva igre. Igra je izšla 5. septembra 2025 za PC, PlayStation 5, Xbox Series in Switch 2.

Kolektiv, Orfani in Nowa Huta: zgodba o reševanju esenc

Zgodba te postavi v skafander skrivnostne Popotnice, agentke Kolektiva, ki v razsuti prihodnosti išče razpoke v času in skoka nazaj v Poljsko osemdesetih. Tam loviš točno določene ljudi, ki so ob prvem preobratu dogodkov (imenovanem Sprememba) umrli, ti pa jim iztrgaš esenco in jo naložiš v prihodnost. Na poti te lovijo Orfani, gnusne izrastline nekdanje človeške mase. Zelo konkretno: že zgodaj sem v Nowi Huti dobila nalogo izvleči Edwarda Wiśniewskega, kar odpre nekaj odličnih preklopov med časovnicama. V bolnišnici Unity se zgodba lepo zgosti skozi zapiske in namige, v opatu pa uganke kulminirajo v odpiranju cerkvenih vrat, ki terja lov na posebne kose in čašico iz izziva v bolnišnici. Ta kombinacija lova na sledi, preklapljanja časov in počasnega razkrivanja ozadja mi je sedla, čeprav je nekaj razkritij predvidljivih.

Najbolj izstopa mehanika zlitja in ognja pod pritiskom

Najbolj impresiven je način, kako igra združi sovražnike, če jih ne sežgeš dovolj hitro. V praksi to pomeni, da po vsakem padu pošasti instinktivno pogledaš okoli, natakneš v roke karkoli požge in trepetaš, ali boš ujel sekundni okno, preden se truplo vgrabi v bližnjega Orfana. Kombinacija strelnega in bližnjega boja je težka, a jasna; inventar je tesen in te sili v izbiro: več zdravil ali več nabojev. Všeč mi je, da okolje pomaga – časovne anomalije odpirajo nove poti, preskoki pa včasih elegantno režejo bližnjice ali skrivnosti. Zvočno je igra top: brnenje strojev, prasketanje ognja in pridušeni šepeti esenc so mi lezli pod kožo. Vizualno betonska brutalistična Poljska s retrofuturističnim pridihom zadene točno tisti hladen, industrijski občutek. Na konzoli sem igrala v načinu za zmogljivost, kar je občutno bolj tekoče; to je tudi priporočilo razvijalcev.

Petnajst do dvajset ur, tri konci, brez sodelovalnega načina

Za glavno zgodbo računaj med 15 in 20 ur, odvisno od tega, kako hitro se spoprijateljiš z ekonomijo nabojev in kako hitro ti klikne mehanika zlitij. S stranskimi odkloni in skrivnostmi sem bila bližje devetnajstim, completionisti pa bodo z lovom na vse nalepke, odločitve in izzive v Novem začetku hitro šli prek petindvajset ur. Igra je povsem enoigralska, brez sodelovalnega ali deljenega zaslona, po koncu pa odklene Nov začetek z višjo težavnostjo in spremembami, ki vabijo v ponavljanje. Zabeleženi so tudi trije različni konci, kar je še en razlog za ponoven zagon.

Če ti je všeč Dead Space, a želiš več taktike

Igra si očitno sposodi kostum iz klasikov: rezerva municije in napet tempo spominjata na Dead Space, odklepanje poti in razmišljanje pod pritiskom na najboljše trenutke Resident Evil. Hkrati ne pade v čisto kopijo, ker te stalno sili v drugačne odločitve z ognjem in esencami. A bodimo iskreni: kdo išče glasen akcijski vrtiljak, bo rekel, da je tu preveč obračanja, menijev in načrtovanja. Meni je bolj všeč ta stari, počasni tip grozljivke, in v tem okvirju Cronos dostavi.

Ko sem pozabila prižgati ogenj in se je vse sesulo

Moja najmočnejša scena: v kleti Unity Hospital sem se s polovičnim zdravjem in tremi naboji spravila mimo triade Orfanov. Prvega sem zbila s cevi, drugega s kratkim rafalom, tretji se je spozabil na mino. V euforiji sem obrnila hrbet in iskala varno pot. In sem naredila začetniško napako – nisem zažgala trupel. Pridrvijo novi, poberejo telo, zasveti tista grozna animacija zlitja in naenkrat stoji pred menoj postava z oklepljenim hrbtom in hitrejšim sunkom. Šprint skozi hodnike, panika, lov za najbližjim kanistrom, vžig, prasketanje – in tisti sladki moment olajšanja, ko plamen ustavi novo zlitje. Takšne mikro zgodbe mi je igra servirala nenehno in v njih resnično živi.

Drug moment, ki si ga bom zapomnila, je uganka pri opatiji, ko sem morala s čašo iz bolnišničnega izziva sprožiti mehanizem za odklep cerkvenih vrat. Prvič sem spregledala droben relief na stenah in krožila po dvorišču kot muha brez glave, dokler nisem pljunila v roke, prebrala še en zapisek in sestavila razporeditev simbolov. Kombinacija fizičnih namigov v prostoru in časovnih preklopov tam lepo pokaže, kako igra zna nagraditi pozorne oči in ušesa.

Zraven naj bo še drobna kritika. Checkpointi so lahko kruti. Enkrat me je auto-save ujel v kot z malo zdravja, dvema trupeloma na tleh in sovražnikom na hodniku; moral si improvizirati z Molotovkami in pastmi, sicer si v neskončni spirali neuspeha. To je deloma čar žanra, a tu in tam bi bolj pametna točka shranjevanja rešila veliko sivih las. Tudi inventar je na trenutke preveč tesen; ko želiš nositi ogenj, zdravilo, ključno ugankarsko stvar in eno orodje, si hitro v Tetrisu, ki zna frustrirati. Po drugi strani pa ravno te omejitve rodijo najboljše zgodbe, ker se moraš res odločati.

Mimogrede, všeč so mi skladbe in subtilni šumi esenc, ki se ti priplazijo v uho, ko nosiš preveč duš; občutek, da te obremenjujejo, deluje tudi v igranju. Kar se tiče tehničnega dela, sem na konzoli večinoma igrala tekoče, občasni mikro trzljaji pa so izginili v načinu za zmogljivost. Še ena prijetna malenkost so dosežki s simpatičnimi imeni; Punks Not Dead! sem odklenila po mini misiji s plakati, kar je simpatičen poklon obdobju in sceni. In velik hvala trgovini Konzolko za izvod igre – zaradi tega sem lahko v miru pretestirala več poti, mehanike in uganke ter napisala ta dolg zapis. Če bi lahko kaj spremenila, bi želela malo bolj radodarno upravljanje s shranjevanjem, nekaj več variacije pri navadnih sovražnikih in bolj jasen vizualen jezik pri posameznih ugankah, da ne iščem tistih mikroskopskih vtisov v steni tako dolgo. A ko vse skupaj prime, je to ena najbolj napetih grozljivih voženj letos.