Tomb Raider 4, 5 & 6 Remastered Starring Lara Croft (PS5)

Tri prenovljene klasike za pogumne raziskovalce nostalgije

Spomladi se je na naše SSD-je zgrnila zbirka Tomb Raider IV–VI Remastered Starring Lara Croft, ki v enem paketu združi The Last Revelation, Chronicles in Angel of Darkness ter jim doda svež vizualni premaz, možnost preklopa med staro in novo grafiko ter 60 sličic na sekundo na vseh sodobnih konzolah in računalnikih. Če si odraščal s poligonsko Laro in ti njena špičasta kita še danes riše nasmeh, te čaka sladek povratek v stare grobnice – le da tokrat prah nad peskom osvetli dinamična luč bakle in DualSense zavibrira, ko se dve pištoli izpraznita v starodavni golem. Kolekcijo priporočam vsem, ki ljubijo premišljene skakalne sekvence, logične mehanizme in iskanje kjučev v nelinearnih mapah; če pa potrebuješ samodejno shranjevanje po vsakem sobnem prehodu ali filmsko vodene streljačine, te bo njena starošolska neizprosnost verjetno spravila ob živce.

Zgodbeno potovanje od Egipta do Prage

The Last Revelation odpre vrata v žgoči puščavi Kaira: Lara nehote sprosti boga Seta in dirka po Sfingah, templjih in podzemnih piramidnih jaških, medtem ko se njen stari mentor Werner Von Croy spreminja v obsedenega antagonista. Chronicles preklopi v retrospektivo; Werner na lastni spominski slovesnosti pripoveduje pet zgodb iz različnih obdobij – od rimskih katakomb do ruske jedrske podmornice – in vsaka razkrije drugo plast Larine osebnosti, močno barvano s cinizmom in ironijo poznih devetdesetih. Angel of Darkness skoči v temačen Pariz, kjer je Lara obtožena umora okultnega profesorja Von Eckhardta; beg čez peklenske kanale in gotske dvore vodi v Prago in v podzemni laboratorij, kjer starodavna rasa Nefilim grozi svetu. Remaster spoji pripovedno trilogijo v mrakobni lok o krivdi, odrešitvi in tanki meji med arheologijo in roparjenjem grobnic, vse skupaj pa podpre na novo posneta angleška zasedba, ki Larino zbadljivo eleganco dvigne stopničko više.

Novo osvetljene grobnice poudarijo napeto akrobatiko

Vizualni preskok je očiten: teksture so do štirikrat ostrejše, nove normal-mape vdolbijo brazde v peščenih blokih, volumetrična megla razlije mesečino po Vilcabambi, medtem ko realnočasovna osvetlitev dinamično švigne, ko Lara prižge flare in z njo zariše val svetlobe po hieroglifih. Kdor prisega na pristni retro šarm, lahko z enim klikom preklopi na izvirni videz in opazuje, kako se devetdeseta hipoma vrnejo v nazobčanih robovih. Kontrole so prilagodljive: na PlayStationu sem izbrala sodobno analogno gibanje, a se po pol ure vrnila k tank-kontrolam, ker mi še vedno najbolj ustrezajo milimetrično natanko odmerjeni skoki. Zvok je orkestriran na novo; egipčanski tolkalni motiv se zlije z elektronskimi synth vragolijami Angel of Darkness in ustvari tesnoben akustični koktajl, ki poviša srčni utrip, ko po mračnem Parizu nekdo obrne varovalko in Lara ostane brez luči. Vse skupaj poganja stabilnih 60 FPS, brez opaznih padcev, kar je pri finih časovanjih za lovljenje robov pravi blagoslov.

Skupaj čez štirideset ur skrivnostnih labirintov

Za prvo preigravanje sem potrebovala približno 18 ur za Poslednje razodetje, 12 ur za Chronicles in 15 ur za Angel of Darkness – torej okrog 45 ur čiste vsebine brez iskanja skrivnosti. Lov na vse zlate ročaje, skrite kladive, Times-ekskluzivno egipčansko epizodo in galerijo konceptnih risb mi je urnico potisnil prek 55 ur. Remaster doda priročen sistem samodejnega shranjevanja pred večjimi ugankami, a ročni kristalni save ostaja za puriste; izguba napredka še vedno boli, a manj kot leta 1999. Photo Mode omogoča zamrzniti Larin premet s pištolami in ga deliti na družbenih omrežjih, medtem ko globalne lestvice merijo najhitrejše čase dokončanja posameznih ravni – prijetna digitalna tekmovalnost, ki je nadomestila stare forume s posnetki VHS. Asinhroni »Ghost Race« ti dovoli naložiti sabo runde drugih igralcev in analizirati njihovo optimalno pot, kar pomaga pri lovu na platinaste trofeje.

Krona starošolske akcije med modernimi rivali

Če Remaster primerjam z aktualno zbirko Uncharted Legacy of Thieves, je razlika očitna: Drakeovi spektakli so kot vožnja z adrenalinskim vlakcem, medtem ko Larine grobnice ostajajo cerebralni poligon, kjer vsak napaka pomeni povratni skok na začetek sobe. Prince of Persia The Lost Crown ponuja tekočo akrobatiko v 2D, a mu manjka tridimenzionalna kompleksnost, kjer moraš upravljati tudi kamero. Reboot Tomb Raider iz 2013 prinese več strelskih vložkov in blockbuster dramatike, a izgubi metodično raziskovanje, ki tu ostaja prvo ime igre. Remasterjeva možnost stare in nove grafike je eleganten most med nostalgijo in modernostjo, zaradi katerega se lahko vsak igralec sam odloči, kakšno mero patine želi. V mojem srcu je zbirka postavila zlato sredino med spominom in sedanjostjo ter dokazala, da dobro dizajnirana uganka ne zastara, pa četudi rezervoar zdravja še vedno polniš z velikim medpaketom, ki ga Lara zadrto pospravi v nahrbtnik.

Občutki ob ponovnem odkrivanju Larinega znoja in prahu

Ko sem februarja dobila recenzijsko kodo od Konzolke, sem najprej skočila v egipčanski tutorial in z užitkom ugotovila, da mi je mišični spomin še vedno narekoval popoln ritem za »grab-walk-flip« kombinacijo čez peščeno jamo. A že v Aleksandrijski knjižnici me je presenetil nov učinek prahu, ki se je usedel na kamere in drsno zavil pogled – prvič po vseh teh letih sem začutila vonj zatohle starine, kot bi ga kdo usmeril v prezračevalnik. Najbolj sem uživala v povsem obnovljenih animacijah Angel of Darkness, kjer je Lara spet posodobljena, a ji ostane tisti uporniški »je-ne-sais-quoi« iz originala; ko se je v Parizu prvič dvignila iz vodnjaka in senca prikrila del njenega obraza, sem na stolčku rahlo zastala, kot bi zagledala staro prijateljico. Minus? Par padcev sličic pri vodnih odsevih v Pragi in en hrošč, ki me je zaklenil v neskončno animacijo plezanja, a patch ob izidu ga je že rešil. Dodala bi še popolno možnost izklopa modernih poudarkov interaktivnih površin – nostalgija je najlepša, ko te prisili, da res pogledaš vsako teksturo. Kljub temu sem ob zadnjem vžigu flare bakle, ko se bakrena svetloba prelije po Sethovem kipu, dojela, da je trio remastrov dosegel svoj namen: moje roke so znojne kot pred četrt stoletja, srce pa še vedno tolče v ritmu Lara-skok-prijem-zamah. In to, dragi moji, je čar, ki ga ne more nadomestiti noben točilni trak in nobena visoka ločljivost.