The Alters (PS5)

The Alters – psihološki znanstvenofantastični triler o tebi samem
The Alters je izjemno intrigantna enojigralska igra razvijalcev 11 bit studios, znanih po čustveno nabitih naslovih kot sta This War of Mine in Frostpunk. Tokrat stopimo v vlogo Jana Dolski, astronavta, ki se znajde na sovražnem planetu – sam, poškodovan, brez poti domov. Njegova rešitev? Uporaba eksperimentalne tehnologije za ustvarjanje alternativnih različic samega sebe, t. i. »Alters«. To je igra o preživetju, pa tudi o identiteti. O tem, kaj pomeni biti ti – in kaj se zgodi, ko se soočiš z drugimi verzijami sebe, ki so sprejele drugačne življenjske odločitve. Je za ljubitelje pripovedno močnih iger, znanstvene fantastike in počasnega, strateškega upravljanja. Ni primerna za tiste, ki iščejo akcijo, streljanje ali instant zadovoljstvo – to je počasno gradivo, ki ti zleze pod kožo.

Sam proti sebi – dobesedno in simbolno
Zgodba se začne z Janom, ki zasilno pristane na neznanem planetu, kjer je radiacija smrtonosna, surovine omejene in vsaka ura šteje. Njegovo edino upanje za rešitev je eksperimentalna baza, ki lahko ustvarja alternativne različice njega samega – Alters. Vsak Alter predstavlja verzijo njega, ki je sprejela drugačne življenjske odločitve: Jan kot inženir, Jan kot kmetovalec, Jan kot programer, Jan kot filozof. Te verzije so povsem zavestne, samostojne osebnosti z lastnimi prepričanji, strahovi in konflikti. Zgodba se odvija skozi interakcije z njimi, odločitve o tem, katere Alters ustvariti in kako se z njimi pogovarjati, prepričevati ali celo manipulirati. Eden najmočnejših trenutkov igre je, ko Jan naleti na Altra, ki mu odkrito pove, da ga sovraži – in z razlogom. To niso kloni, ki ti ubogljivo sledijo – so razmišljajoči posamezniki z lastno voljo. Vsaka odločitev te pripelje do drugačnih čustvenih odzivov, konfliktov in izidov. Tu igra zares zasije – ne v mehaniki, ampak v izgradnji čustvene kompleksnosti.

Vizualno hladna, a konceptualno osupljiva
Okolje je premišljeno klavstrofobično – baza, ki jo nadgrajuješ in širiš, je sestavljena iz valjastih modulov, postavljenih na mobilni platformi, ki se premika po planetu, da uide smrtonosni svetlobi. Vsaka soba ima svojo funkcijo: delavnico, farmo, psihološko svetovalnico, postajo za raziskave. Grafično igra ne izstopa z visoko ločljivostjo ali detajli, temveč s stilizirano atmosfero – mrzli kovinski hodniki, sterilna svetloba, občasni pih vetra in prasketanje naprav ustvarjajo tesnobo. Alterji so vizualno prepoznavni – vsak ima drugačno držo, mimiko, ton glasu. Zvočno je igra izjemno dodelana. Glasovni igralci so ključni – vsak Alter ima edinstven glas, intonacijo in karakter. Pogovori so dolgi, včasih naporni, a nikoli brez pomena. Glasbena podlaga je subtilna, skoraj neobstoječa, kar še povečuje občutek osamljenosti. Vse skupaj ustvari prepričljivo atmosfero – ne gre za estetski presežek, temveč za konceptualno dovršen svet, kjer vsaka podrobnost deluje kot del večje celote.

12–15 ur dolga izkušnja, a s številnimi razvejitvami
Za prvi prehod igre sem potrebovala približno 13 ur, pri čemer sem se posvetila večini dialogov in raziskovala vse možnosti interakcije z Alters. Igra nima tradicionalnih stranskih nalog, a vsaka odločitev – katerega Altra ustvariš, kako se pogovarjaš z njim, komu zaupaš – vpliva na potek zgodbe in končni razplet. Ni večigralskega načina, niti spletnih funkcij – The Alters je namenjen izključno introspektivni enojigralski izkušnji. Obstaja pa več različnih koncev, odvisnih od tega, koliko Alters si ustvaril, kako si jih obravnaval in kako so se oni odločili, da se tebi odzovejo. Določene scene, kot je prepir med dvema Alters o smislu njihovega obstoja, se pojavijo samo ob specifičnih kombinacijah odločitev – zato igra ima velik potencial za ponovno igranje, čeprav ne zaradi akcije, temveč zaradi raziskovanja različnih psiholoških možnosti.

V primerjavi z Frostpunk in This War of Mine – bolj osebno, manj napeto
11 bit studios je znan po igrah, ki te silijo k težkim odločitvam v brezizhodnih situacijah. This War of Mine je govoril o preživetju civilistov v vojni, Frostpunk o odločanju med moralo in hladom. The Alters pa te vpraša: »Kaj bi bil ti, če bi šel po drugi poti?« V primerjavi s prejšnjimi igrami je The Alters manj stresen v mehaničnem smislu, a bolj psihološko naporen. Ni te siljen, da umreš – temveč da se vprašaš, kdo si. Namesto zunanjih sovražnikov so tu notranji: dvomi, strahovi, spomini. Če te je Frostpunk stisnil z občutkom odgovornosti do celotnega mesta, te The Alters stisne s pogledom vase. Primerjava z igrami, kot je Soma ali The Talos Principle, je prav tako na mestu – tu ne rešuješ ugank, temveč sam sebe.

Najbolj osebna znanstvena fantastika zadnjega desetletja
Moja izkušnja z The Alters je bila globoko osebna. Nisem pričakovala, da me bo igra spravila v razmislek o lastnih odločitvah – a ko sem se pogovarjala z Altr-jem, ki je bil umetnik (in jaz to nikoli nisem bila), sem začutila nelagodje. Kot da bi se pogovarjala z verzijo sebe, ki je bolj pogumna. Hvala Konzolku za izvod igre. Ta izkušnja ni bila samo igranje – bila je introspektivno potovanje. Edina stvar, ki bi si jo želela več, je možnost globlje interakcije z okoljem in morda več »igralnih« sekvenc – ker je večji del igre resnično posvečen pogovorom in upravljanju baze. Zanimivost: če ne ustvariš nobenega Altra in poskušaš igro končati sam, dobiš edinstven konec – izjemno temačen, a presenetljivo logičen. To je igra, kjer so tudi neuspehi del zgodbe, ne samo frustracija. The Alters ti ne ponudi sveta, ki ga rešiš – ampak sebe, ki ga poskušaš razumeti. In to je nekaj, kar v igrah redko doživiš.