TAPE Unveil the Memories (PS5)

Zanimiv koncept manipulacije s časom, a razočaranje v izvedbi
Tape: Unveil the Memories je psihološka pustolovščina z grozljivimi elementi, ki združuje raziskovanje, reševanje ugank in skrivanje pred skrivnostno pošastjo. Osrednji mehanizem igre je uporaba kamere za manipulacijo časa, kar sprva deluje obetavno, a hitro postane neprijetno omejeno. Čeprav igra ponuja nekaj impresivnih trenutkov in dobro vzdušje, jo pestijo nejasna zgodba, preproste uganke in okorna mehanika. Ljubitelji počasnih narativnih pustolovščin bodo morda uživali, a tisti, ki iščejo izpopolnjeno izkušnjo v slogu What Remains of Edith Finch ali Observer, bodo razočarani.

Zmedena zgodba o travmi in potlačenih spominih
Prevzameš vlogo Irie, mlade Španke iz devetdesetih let, ki po ogledu skrivnostnega videoposnetka pade v halucinacije in začne raziskovati temačne kotičke svojega uma. Njeno popotovanje vodi skozi hišo njenega otroštva in zapuščeno psihiatrično bolnišnico, kjer je delal njen oče, priznani režiser grozljivk. Med raziskovanjem odkrivaš družinske skrivnosti in sestavljaš resnico o njenem očetu. Zgodba sicer ponuja nekaj srhljivih trenutkov, a se preveč zanaša na klišejske trope grozljivk in površen način podajanja informacij. Večina razkritij pride skozi raztresena pisma in dokumente, kar deluje lenobno in odtujeno.

Časovna manipulacija je obetavna, a neizkoriščena
Osrednji igralni element je kamera, ki omogoča previjanje časa naprej in nazaj, da premikaš predmete in odpiraš poti. Na papirju zveni kot zanimiva mehanika, podobna Braid ali Life is Strange, a v praksi deluje neenakomerno. Igra dovoljuje manipulacijo le določenih predmetov, kar pogosto vodi do frustracije, ko očitna rešitev ni izvedljiva. Dodatno oviro predstavlja omejen časovni trak na kameri, ki ga moraš polniti z interakcijo z določenimi predmeti, kar je popolnoma nesmiselno in nepotrebno otežuje igranje.

Mračna atmosfera, a dolgočasna okolja
Vizualni slog igre je mešanica izjemno srhljivih prizorov in dolgočasnih hodnikov. Prva polovica igre, ki se odvija v bolnišnici, je vizualno monotona in dolgočasna, saj se sobe in hodniki preveč ponavljajo. Druga polovica igre, ki se odvija v Irini hiši, ponuja nekaj domiselnih vizualnih efektov, kot so nenadno izginjajoča vrata in deformirane sobe, kar doda občutek psihološke groze. Zvočna podlaga je minimalistična in učinkovita pri ustvarjanju napetosti, a pogosto preveč ponavljajoča.

Neuravnotežene uganke in nerodno skrivanje pred pošastjo
Igra vsebuje nekaj res zanimivih ugank, kot je sestavljanje hiše z obračanjem njenih delov ali raziskovanje sob v otroški perspektivi. Na žalost je večina ugank preveč preprostih ali pa postane ponavljajoča. Velik del igre vključuje izogibanje pošasti, ki preganja Irio. Čeprav igra ponuja možnost, da jo zamrzneš s kamero, to nima nobene prave teže in hitro postane rutinsko. Poleg tega je možno izbrati narativni način, ki odstrani to grožnjo, a s tem igra izgubi še tisto malo napetosti, ki jo ima.

Povprečna psihološka grozljivka brez prave globine
Tape: Unveil the Memories poskuša združiti močno zgodbo, časovne uganke in srhljivo atmosfero, a se pri večini elementov spotakne. Čeprav ponuja nekaj svetlih trenutkov in zanimivih ugank, jo uničijo nedosledna pravila manipulacije časa, površna zgodba in dolgočasna okolja. Igrala sem jo z zanimanjem, a me je hitro začela utrujati njena neizkoriščena mehanika. Hvala Konzolku za priložnost igranja – priporočam jo le največjim oboževalcem psiholoških grozljivk, ki ne pričakujejo preveč.