Strelska igra za PlayStation 5
Visokotaktičen stealth akcijski svet Sci‑FiSteel Seed je akcijsko-avanturistična igra s poudarkom na skrivanju, akrobacijah in taktičnem bojevanju, ki ponudi izkušnjo v atmosferičnem, postapokaliptičnem svetu prihodnosti. Igra je na voljo za PlayStation 5 in priporočljiva vsem, ki imajo radi miselne izzive, tihe pristope, nadgradnje likov in tematsko težko zgodbo. Tisti, ki iščejo hitre akcijske preboje ali igranje brez taktične priprave, bodo hitro izgubili potrpljenje. Gre za igro, kjer šteje vsak korak, vsak premik in vsak trenutek analize.
Zoe in njen dron v boju proti strojemV središču zgodbe je Zoe, biokibernetsko bitje, ki se prebudi v digitalno nadzorovanem svetu. Ob njej je Koby, dron s svojo osebnostjo, ki ji pomaga pri navigaciji, deaktivaciji pasti in skeniranju sovražnikov. Skupaj iščeta izgubljene fragmente njenega preteklosti in s tem poskušata razkriti resnico o propadu človeštva. Čeprav osnovna zgodba ponuja nekaj zanimivih zasukov, ne razvije globljih čustvenih vezi in večino časa Zoe ostane precej hladna, skoraj robotska. Manjkajo medosebni trenutki, ki bi sicer lahko igrali večjo vlogo v dojemanju sveta in njenega boja za identiteto.
Stealth in parkour z vizualnim razkošjemVizualno igra izstopa – svetlobni učinki, zatemnjeni prehodi, robotske utrdbe in futuristične sobe so natančno oblikovani in močno podpirajo občutek napetosti. Največji vtis name naredi kombinacija stealth pristopa z akrobatskimi elementi. Skrivanje za vogali, hitro plazenje, skakanje po stenah, uporaba drona za ustvarjanje distrakcij – vse deluje natančno, čeprav sem občasno naletela na trenutke, kjer so kontrole pri parkouru rahlo lesene in manj odzivne. Zvok je čudovito sintetiziran, z razločno atmosfero in nežno melodijo, ki se stopnjuje ob nevarnosti.
Približno 15 ur igranja z veliko raziskovanjaZa osnovno zgodbo sem potrebovala približno 15 ur, a če želiš odkriti vse skrivnosti, izboljšati Zoe in Kobyja ter raziskati vsak kotiček, ti bo igra vzela še dodatnih 5 do 10 ur. Sistem nadgradenj je razdeljen v tri veje in ponuja kar 40 različnih sposobnosti, kar omogoča različne stile igranja. Igra je popolnoma enojigralska brez možnosti sodelovalnega igranja, a zaradi odprtega pristopa k taktiki se zdi smiselno večkratno preigravanje – vsakič sem lahko izbrala drug način reševanja situacij in testirala različno nadgrajene veščine.
Primerjava s serijo Assassin’s CreedČeprav ima Steel Seed podoben sistem premikanja in prikritega pristopa kot serija Assassin’s Creed, je bolj linearen in zahteva več premišljenosti. Ne moreš preprosto skočiti na sovražnika in ga odstraniti – moraš analizirati njegovo gibanje, ustvariti priložnost in hitro ukrepati. V primerjavi z bolj odprtimi igrami se Steel Seed osredotoča na taktično preživetje v vsakem koraku, kar ustvari bolj intenziven, a hkrati manj sproščujoč tempo. Manjka mu odprtost in širina sveta, a to nadomesti z natančnostjo in globino sistema.
Parkour, zmedeni dron in čudna smrt zaradi kablaMed igranjem sem bila največkrat presenečena nad vlogo Kobyja – ta dron ni le pomočnik, temveč ključen element pri preživetju. Ko sem prvič onesposobila skupino sovražnikov samo s pomočjo njegovih funkcij, sem imela občutek popolnega nadzora in zadovoljstva. Vendar me je ena smrt spravila v smeh – med bežanjem sem se zataknila na žico, ki je ni bilo mogoče preskočiti, in Zoe je zgrmela v prepad. Na trenutke je kamera v ozkih prostorih povzročala zmedo, in večkrat sem se ujela, da ne vem, kam gledam. Konzolku sem iz srca hvaležna za priložnost igranja – igra me je potegnila vase, čeprav bi želela, da bi bilo več interakcije med Zoe in njenim dronom, mogoče celo nekaj zgodovinskih vpogledov v njun odnos. Pogrešala sem tudi malo več čustvenosti in raznolikosti v glasbi, ki se sčasoma ponavlja. Če bi lahko dodala več animiranih sekvenc in razširjene dialoge, bi igra zrasla iz dobre v izjemno. Kljub pomanjkljivostim sem uživala v taktičnem premikanju po futurističnem labirintu in v trenutkih, ko sem morala premišljeno dihati, da me ne zazna robotski stražar.