Silent Hill f Day One Edition (PS5)

Grozljiva igra za PlayStation 5

Survival grozljivka v šestdesetih za tiste z jeklenimi živci

Silent Hill f Day One Edition je samostojen preživetveni horror, postavljen v ruralno Japonsko šestdesetih let, kjer megla in cvetni vzorci prehajajo v telesno grozo, ti pa se prebijaš skozi raziskovanje, uganke in tesnobne bližnje spopade. Priporočam vsem, ki imate radi počasno stopnjevanje napetosti, simboliko, spretno rabo tišine in toplo-hladne kontraste med lepoto in razkrojem. Ne bo pa to za tiste, ki bi radi neprekinjeno akcijo, streljanje in jasne označbe ciljev na zaslonu. Day One Edition je namenjena prvemu dnevu izida in praviloma prinese drobne bonuse za začetek, pri fizičnih trgovcih pa se pogosto razlikuje po regijah; ker gre za predizidni pogled, se lahko podrobnosti še spremenijo. Uradni izid je 25. september na sodobnih konzolah in osebnih računalnikih, jaz pa se že pripravljam na to, da bom igrala z ugasnjenimi lučmi in slušalkami.

Zgodba o mestu, ki ga rože in krivda počasi požirajo

Osrednje izhodišče je preprosto, a udarno: majhna skupnost, ujetnica nečesa, kar je hkrati priročno lepo in smrtno nevarno. Glavna junakinja je srednješolka, ki se znajde med družbenimi pritiski tistega časa in nečim, kar se dobesedno plazi po stenah šole in hišah. Trailerji namesto razlag uporabljajo močne prizore: nočni hodnik, nežno valovanje cvetov v vetru, potem pa nenaden obrat v drugo stran resničnosti, kjer se cvetje iz ornamenta spremeni v invazivno rast, ki posrka zrak. Ena konkretna sekvenca, ki mi je ostala v glavi, je tih prehod čez šolsko dvorišče, ko se kamera ustavi tik pred drsnimi vrati, rože utripnejo, ti pa se zaveš, da te nekdo opazuje skozi zastekljena okna. Namesto ekspozicije si pot vlečeš iz drobnih namigov: skice v zvezku, obeležja pri svetiščih, nenavadni predmeti in stavki, ki imajo v drugem svetu drugačen pomen. Teme so zrele in lahko zadenejo: ustrahovanje, sram, krivda, družbena pričakovanja ter vprašanje, koliko si pripravljen žrtvovati, da nekaj popraviš.

Najbolj izstopa kontrast nežne estetike in telesne groze

Vtis, ki mi ostaja po vseh posnetkih in dnevnikih razvijalcev, je spoštovanje do tišine. Zvok ne gradi melodij, ampak teksture: prasketanje lesenih desk, oddaljeni udarci kovine, skoraj neslišen dih, čisto tiho šumenje, ki ga začneš šele po minuti povezovati s premikanjem nečesa, kar ni človek. Vizualno igra pritisne na mešanico folklorne lepote, šolskih uniform, papirnatih lampijonov in začetek razpadanja, ko se cvetovi naselijo v razpoke, iz njih pa zraste nekaj, kar te lovi. Če bo nadzor zanesljivo podpiral izogibe, kratke šprinte in napet bližnji boj, bodo minute v zaprtih prostorih težke kot svinec. Osebno si želim, da kamera ostane blizu in malo nestabilna, da ne bi preveč udomačila strahu; včasih so me moderni hororji izgubili, ko so postali preveč čisti in odzivni. Tudi haptika na kontrolerjih bi lahko naredila razliko: subtilen upor sprožilcev pri odklepanju vrat ali drhtenje ob počasnem dihanju antagonistov je natanko tisti namig, ki ti povleče kožo skupaj.

Dolžina še ni znana, ponovljivost namigujejo več koncev

Ker gre za predizidni pogled, uradna dolžina še ni objavljena in je ne želim izmišljati. Po žanru in dosedanjem pokazalem bi si upala sklepati, da je to izkušnja, ki jo bo večina končala v nekaj večerih, kakšno soboto pa bo morda vzela za lov na vse skrivnosti. Večigralskega ali sodelovalnega načina ne pričakujem; to je namenoma samotna, linearna pot, kjer ti družbo dela tvoj notranji glas in tisti neprijetni občutek, da te nekdo drži za ramo, ko se skloniš skozi zlomljen okvir vrat. Kot zaprisežena zbiralka različnih koncev upam na vsaj dve do tri bistveno drugačne zaključne poti in drobne odklone v sredini, da ponovni zagon ni le lov na en predmet. Če bo nova igra plus kaj pomenila, naj spremeni razporeditev sovražnikov, ključnih predmetov in vsaj eno večjo odločitev, da druga runda ni avtomatika. To bom igrala sama, v temi in s slušalkami; to ni tisti tip naslova, ki bi ga delila v lokalnem sodelovalnem načinu na kavču.

Bolj sorodno Siren in Fatal Frame kot modernemu RE

Ko primerjam vtise, jih postavljam bliže Siren in Fatal Frame kot novejšim akcijskim delom Resident Evil. Počasno opazovanje, nenavadne, skoraj ritualne lokacije in večplastne uganke so tisto, kar si od takšnega naslova želim. Če bo boj zgrajen okoli natančnih izogibov, vzdržljivosti in improvizacije z bližnjimi orožji, se zna približati tudi nekaterim novejšim trendom, a brez eksplozivnih sekvenc. The Medium je dober primer, kako atmosfero včasih prehitro izdajo preveč glasni trenutki; upam, da ta igra ostane na strani šepeta, ne krika. Zelo bo povedno tudi, ali bo razreševanje ugank preseglo osnovno logiko tipa najdi ključ A za vrata A: če bodo vključeni namigi v okolju, večkorakni rituali in drobne, lahko spregledane sledi v osvetlitvi, se bo naslov brez težav usedel med najboljše počasne grozljivke zadnjih let.

Nočni maraton s slušalkami, moja želja: več strahu, manj parryja

Pri tem predizidu ne morem govoriti o lastnem križanju s pošastmi, zato pa lahko opišem, kako zelo me je material že zdaj spravil iz cone udobja. En večer sem si namerno vse ogledala v temi, daljinsko sem pustila na mizi, da me ne zamika, in si privoščila čisto tišino. Ko se je prizor s šolsko avlo zagrizel v drugo resničnost, sem iz navade pogledala proti vratom svoje sobe in se ujela, kako iščem senco pod okvirjem. Ta nasmeh na lastni račun je zame znak, da igra zadene: ko ti vrne otroško domišljijo, a jo napolni z nečim mokrim in neprijetnim. Hvaležna sem Konzolku, da me je opozoril na vse drobne novosti, iz katerega studia prihaja projekt in kako avtorji govorijo o tonih ter motivih; lažje je strniti pričakovanja, ko veš, da nekdo pazi, da informacije ostanejo zbrane. Kaj bi si želela v končnem izdelku? Manj zanašanja na popolne izogibe in parry okna, več sistemov, ki me prisilijo v odločitev, ob kateri mi bodo roke potne: naj me napačen predmet pri svetišču usmeri v težjo pot; naj se orožja res hitro izrabijo; naj me igra včasih namerno zmede z nepopolnim zemljevidom, da moram poslušati in opazovati. Želim si občutka, da me svet opazuje, tudi ko mislim, da sem na varnem. Trivia, ki me kot ljubiteljico serije veseli: to bo prvi veliki del, ki dogajanje preseli v Japonsko in v preteklost, kar odpira vrata lokalni folklori, drugačni ikonografiji in svežim tipom ugank. Studio NeoBards, ki je sodeloval pri več znanih projektih, zna iz sebe iztisniti veliko, ko gre za grajenje občutka prostora, zato pričakujem prepričljive interierje, napeto postavitev kamer in zadržano, a zloveščo rabo zvoka. Če bo vse to zares držalo, upam, da se bomo o tej jeseni pogovarjali o naslovu, ki te spravi iz stolčka z enim tihim tonom in počasnim posnetkom rože, ne z eksplozijo.