Selfloss (PS5)

Nova pustolovska igra za PlayStation 5

Soočenje z žalostjo je redko vesela tema, a Selfloss se je loti na presenetljivo poetičen način. Igro sem prejel od ekipe iz Konzolka in jo takoj zagnal na svojem PlayStation 5. Že v prvih minutah me je posrkalo v melanholično vzdušje, ki ga rišejo islandska pokrajina in slovanski miti. To ni igra, ki bi vas spravila v dobro voljo. Je pa igra, ki vas bo morda nečesa naučila o sprejemanju izgube. In to počne na način, ki ga zmorejo le videoigre.

Potovanje skozi žalost

Selfloss je pustolovska igra z elementi miselnih ugank in preprostega igranja vlog. Postavi vas v čevlje starega zdravilca Kazimirja, ki po osebni tragediji išče način, kako bi zacelil lastno ranjeno dušo. Pot ga vodi po svetu, ki ga je prizadela skrivnostna tema, imenovana Miazma. Njegovo edino orodje in orožje je čarobna palica, ki oddaja svetlobo. Igro je skoraj v celoti ustvaril en sam razvijalec, Alex Goodwin, kar ji daje izrazito oseben in avtorski pečat. Po svojem vzdušju in osredotočenosti na zgodbo spominja na naslove, kot sta Kena: Bridge of Spirits ali Brothers: A Tale of Two Sons, a z edinstveno mehaniko, ki jo loči od drugih.

Selfloss je pustolovska igra, ki vas popelje na čustveno potovanje skozi svet, navdihnjen s slovansko in islandsko folkloro. Igrate kot starec Kazimir, ki s pomočjo magične palice pomaga drugim in sebi pri soočanju z izgubo.

Dve roki, en um

Osrednja mehanika igre je edinstvena in zahteva nekaj privajanja. Z levo analogno paličico premikate Kazimirja, z desno pa usmerjate svetlobni snop njegove palice. Ta dvojni nadzor je ključen tako za reševanje ugank kot za spopade. Palico lahko odložite in z njenim snopom aktivirate stikala na daljavo, medtem ko Kazimirja premaknete na drugo lokacijo. Spopadi so preprosti; sovražnike, ki jih ustvarja Miazma, najprej zamrznete s svetlobo, nato pa jih dokončate z udarcem. Kljub preprostosti pa so nekateri spopadi zaradi okornih kontrol in včasih neposlušne kamere lahko vir frustracij. Večji del igre boste preživeli na poti, bodisi peš ali s čolnom, kar daje občutek pravega popotovanja. Vožnja s čolnom je prijetna popestritev, čeprav so tudi tu kontrole včasih malce trmaste, še posebej pri manevriranju v ozkih predelih.

Praktične podrobnosti

Selfloss je izkušnja za enega igralca in ne ponuja večigralskih načinov. Glavna zgodba vas bo zaposlila za približno šest do osem ur, kar je idealno za tiste, ki iščejo krajšo, a zgoščeno izkušnjo. Če se boste odločili poiskati vse zbirateljske predmete in skrivnosti, lahko ta čas podaljšate za kakšno uro ali dve. Igra nima posebnih nastavitev težavnosti, a izziv postopoma narašča. Na konzoli PlayStation 5 je delovanje večinoma tekoče, čeprav so občasno opazni manjši hrošči, ki pa ne uničijo celotne izkušnje. Igra nima veliko nastavitev za dostopnost, kar je treba vzeti v zakup.

Slikovita melanholija

Vizualno je Selfloss prava paša za oči. Umetniški slog z nizkim številom poligonov ustvarja občutek žive slike, ki se premika. Barvna paleta je hladna in poudarja melanholično vzdušje sveta, polnega žalosti in umirajočih kitjih bogov. Zvočna podlaga je izjemna in močno prispeva k čustveni teži potovanja. Glasba se dinamično prilagaja dogajanju in poudarja tako mirne trenutke raziskovanja kot napete spopade. Glasovno igranje je odsotno, kar zgodbi daje pridih pravljice, ki jo berete sami. Kljub občasnim tehničnim težavam, kot so zatikanje ob predmete ali neposlušna kamera, je tehnična plat na PlayStation 5 solidna. Igra vsebuje zrele teme žalovanja in izgube, zato je namenjena predvsem odraslim igralcem, ki cenijo globlje pripovedi.

Vrednost ponovnega obiska

Ko zaključite glavno zgodbo, ki je razdeljena na pet poglavij, se odklene možnost izbire posameznih delov. To je priročno za iskanje zvitkov, ki razkrivajo več o svetu in njegovih mitih, ter za lov na trofeje na sistemu PS5. Žal pa igra ne beleži, katere zbirateljske predmete ste v posameznem poglavju že našli, kar lahko iskanje malce oteži. Zaradi linearne narave in osredotočenosti na zgodbo igra nima visoke vrednosti ponovnega igranja, razen če ste lovec na dosežke. Vendar je tistih nekaj ur, ki jih boste preživeli v njenem svetu, tako edinstvenih, da pustijo trajen vtis.

Kratko, a nepozabno potovanje

Selfloss je igra z dušo. Pripoveduje ganljivo zgodbo o žalosti in upanju, zavito v prelep avdiovizualni paket. Njena največja moč je v atmosferi in edinstveni mehaniki nadzora, ki pa je hkrati tudi njen največji minus zaradi občasne okornosti. Igro priporočam vsem, ki iščete kratko, umetniško in čustveno izkušnjo. Preskočite pa jo, če pričakujete hitro akcijo, brezhibne kontrole in na stotine ur vsebine. Ker je igra relativno kratka, je odlična kandidatka za izposojo v Konzolku. Tako jo lahko preizkusite brez večjega tveganja. Če pa ste že odigrali vse svoje igre, ne pozabite, da v Konzolku ponujajo menjavo staro za novo, kar je pameten način za financiranje novih pustolovščin, kot je ta. Njihovi strokovnjaki vam bodo znali svetovati, ali je ta melanholična pravljica prava za vas.