Kiborg (PS5)

Pustolovska igra za PlayStation 5

Akcijska znanstvenofantastična pustolovščina z robotskim srcem
Kiborg je tretjeosebna akcijska igra z močnimi znanstvenofantastičnimi elementi, zasnovana za PlayStation 5. V njej prevzameš vlogo polčloveka, polstroja, ki se mora znajti v postapokaliptičnem svetu, polnem nevarnosti, zarot in vprašanj o lastni identiteti. Igranje temelji na dinamičnih bojih, raziskovanju futurističnega okolja ter nadgrajevanju svojih kiborgskih sposobnosti. Priporočam jo ljubiteljem temnejših tem, kot so preživetje, transhumanizem in upor proti sistemu. Ni pa primerna za tiste, ki pričakujejo sproščeno igranje, saj je precej intenzivna in mestoma zelo nasilna.

Zgodba o identiteti, izdaji in človečnosti v jeklenem telesu
V igri igraš kot CY-BR47 (izgovorjeno kot Cyberat), kiborg, ki se prebudi v skrivnostnem laboratoriju brez spominov, obdanim z mrtvimi telesi znanstvenikov. Zelo hitro postane jasno, da je bil del skrivnega vojaškega projekta, kjer so poskušali ustvariti popolnega vojaka brez čustev. A nekaj je šlo narobe – v tvoje jedro se je shranil človeški spomin nekdanjega vojaka, ki zdaj postopoma prevzema nadzor. V zgodbi spoznaš različne like, kot sta uporniška voditeljica Lira in znanstvenik Dax, ki dvomita o pravi naravi tvojega obstoja. En izmed najbolj dramatičnih trenutkov je, ko moraš izbrati med uničenjem podatkovnega jedra – to bi pomenilo izgubo zadnjih človeških spominov – ali pa njegovo zaščito, s čimer bi izdal preostanek ekipe. Zgodba ni samo akcijska, ampak polna moralnih odločitev.

Impresivna svetlobna osvetlitev in temačna zvočna kulisa
Tehnično gledano je igra presenetljivo dovršena. Vizualna podoba postapokaliptičnega mesta Neoterris je dih jemajoča – razpadajoče stavbe, holografske reklame, deževni ulični odsevi in hladna, modrikasta osvetlitev ustvarijo fantastično vzdušje. Najbolj me je navdušila svetloba, ki pronica skozi zlomljena okna ali odbijače na kovinskem telesu tvojega lika. Tudi zvočno je igra zelo močna – elektronika z mehaničnimi udarci in tihi šepeti strojnega glasu ustvarijo res poseben občutek nelagodja. Boji so tekoči, a včasih neodzivni – predvsem med menjavo orožij ali pri uporabi posebnih sposobnosti (kot je hiperskok ali magnetni udar). V nekaterih trenutkih je kamera nekoliko neposlušna, kar pri težjih sovražnikih zna biti res frustrirajoče.

Približno 15 ur dolga kampanja z zanimivim izzivom
Za glavno zgodbo sem porabila okoli 15 ur, vključno z večino stranskih nalog. Če želiš res vse odkriti, boš potreboval okoli 20 ur. Stranske naloge niso samo dodatek – nekatere res globoko razvijajo zgodbo sveta in ti omogočajo nova nadgrajevanja, kot so termalna koža, boljši sistemi za zaznavanje ali celo napredne reakcije v boju. Igra nima klasičnega večigralskega načina, a vsebuje asinhroni element: lahko ustvariš svojega sovražnika in ga naložiš v strežnik, kjer ga lahko najdejo drugi igralci kot mini-šefa. Zelo zanimiva ideja, ki je dodala nepričakovano svežino. Ponovno igranje ima smisel, saj odločitve vplivajo na zaključek, nekateri deli pa se odprejo šele v drugem preigravanju.

Primerjava s Control – a bolj brutalno in osebno
Čeprav se na prvi pogled zdi, da ima nekaj podobnosti z igro Control (oba imata skrivnostno organizacijo, nadnaravne moči in retro-futurističen občutek), Kiborg bolj poudarja fizično moč in brutalnost kot pa telekinezo in skrivnostnost. Igra bolj spominja na mešanico med Deus Ex in Sekiro – imaš nadgradnje kot v Deus Ex, a boji so zahtevni in kaznujejo napake, kot v Sekiro. Razlika je tudi v tonu – Kiborg je precej bolj oseben, saj se večina zgodbe dogaja znotraj tvojega lika, skozi notranji monolog in digitalne spomine. Meni je bila ta osebna komponenta bolj privlačna kot pri drugih podobnih naslovih.

Razcepljenost med človekom in strojem se čuti v vsem
Igra me je kar presenetila. Na začetku sem pričakovala še eno klasično akcijsko izkušnjo z roboti in temnim mestom, ampak hitro sem se znašla globlje, kot sem želela. Eden od najmočnejših trenutkov je bil, ko se tvoj lik sam pogovarja s svojo prejšnjo človeško različico v digitalnem odsevu – res psihološko intenzivno. Najbolj moteče so bile tehnične napake – enkrat mi je igra sesula med shranjevanjem, kar me je vrnilo dve uri nazaj. Poleg tega se je parkrat zataknila animacija pri premikanju po stopnicah. Hvaležna sem Konzolku, da sem lahko to izkušnjo doživela, ker je to ena tistih iger, ki te ne pusti ravnodušnega – ampak ni za vsakogar. Če bi lahko kaj spremenila, bi dodala večji poudarek na dileme pri nadgradnjah – odločitev med ohranjanjem človeškosti ali izbiro moči bi lahko imela več posledic v zgodbi. Zabavno dejstvo: v enem od stranskih holografskih arhivov najdeš posnetek iz 1984, kjer je ustvarjalec igre kot otrok risal robote – risba je prav otroško naivna, kar daje dodatno toplino sicer hladni igri.