Hell is Us (PS5)

Pustolovska igra za PlayStation 5

Temna akcijska pustolovščina brez zemljevidov in usmiljenja
Hell is Us je tretjeosebna akcijska pustolovščina, ki te vrže v neimenovano državo, ujeto v brutalno državljansko vojno in obsijano z nadnaravno kugo. Gre za igro, ki izstopa s tem, da zavrača klasične oblikovne prijeme: ni markerjev, ni dnevnika nalog, ni interaktivnega zemljevida. Vse je treba odkrivati ročno, z opazovanjem sveta in sledenjem subtilnim namigom. Bojevanje s sabljo in kopjem je osrednji mehanizem, a celotna izkušnja je bistveno bolj psihološka kot akcijska. Če ti je pri srcu občutek raziskovanja brez pomoči, simbolike brez razlag in samote brez olajšanja, bo igra zadela žebljico na glavico. Če pa te frustrira pomanjkanje navodil in ne maraš igre, ki ti ničesar ne pove, raje posezi po nečem drugem.

Rémi se sooča s preteklostjo in z demoni sedanjosti
Glavni lik je Rémi, vojaško izurjen mož, ki se vrne v svojo razdejano domovino z namenom, da bi raziskal in razumel izvor smrtonosne kugaste entitete, ki okužuje svet. S pomočjo drona KAPI-ja, ki mu služi kot pomočnik in simbol tehnološke racionalnosti, se poda globoko v območja, kjer realnost izgublja obliko. Zgodba se ne razvija linearno, temveč skozi fragmente, simbolne prizore in občasne dialoge z redkimi preživelimi. Eden bolj nepozabnih trenutkov je v zapuščenem sirotišnici, kjer moraš brez boja rešiti uganko, povezano s sencami otrok na zidovih. Ni klasičnih preobratov ali šokantnih razkritij – vse se gradi počasi, postopoma in skozi interpretacijo igralca. To je igra, kjer moraš več čutiti kot razumeti.

Zvočna in vizualna estetika te tiho dušita
Svet je vizualno hladno čudovit. Barvna paleta temelji na zasičenih sivkah, zagonetno rdeči in zastrupljeno zeleni, kar ustvari občutek vedno prisotne napetosti. Lokacije so premišljeno oblikovane – opuščene vasi, zakrvavljeni templji, zasnežene doline – vsak prostor diha svojo zgodbo. Sijaj igre ni v grafični dovršenosti, ampak v atmosferi. Zvok igra ključno vlogo – neprestano slišimo subtilne šume, mehanske zvoke KAPI-ja in groteskno dihanje bližajočih se sovražnikov. Glasba se oglasi redko, a z razlogom – ko se zgodi, deluje kot emocionalna eksplozija. Bojevanje je odločno, a skoraj meditativno. Udarec ni le akcija, je odločitev. Kombinacije so preproste, a sovražniki so nepredvidljivi, skoraj sanjski v svoji oblikovanosti.

Okoli petnajst ur do konca – če si zbran
Za končanje glavne zgodbe sem potrebovala približno 13 ur, z nekaj dodatnimi urami raziskovanja stranskih poti in simbolnih skrivnosti. Ker ni klasičnih nalog, sem precej časa porabila le za ugibanje, ali sem na pravi poti. Igra te ne pelje nikamor – ti moraš voditi njo. Ni večigralskega načina, kar popolnoma ustreza njeni naravi. Ta igra je zgrajena za popolno osamljenost. Lahko pa vseeno igraš drugače: z namenom hitrega preigravanja, iskanja skritih predmetov ali ponovnega razumevanja zgodbe, ko jo doživiš enkrat. Kljub temu ni tipična igra za večkratno igranje – en prehod je dovolj, če ti je do razumevanja in ne točk. Zaenkrat ni bilo govora o DLC-jih, a igra se čuti nedokončana – bolj v smislu, da hoče ostati odprta, nerazložena, skrivnostna.

Primerjava s Control, Inside in Death Stranding
Najbolj smiselna primerjava je z igro Control – predvsem zaradi podobne simbolne pripovedi in nejasnih nadnaravnih pojavov. V bojevanju in tempu pa je bližje Hellblade, čeprav je Hell is Us še bolj minimalističen in tišji. Čeprav ni ničesar skupnega z Death Stranding na ravni igranja, je občutek gibanja skozi zapuščeno, uničeno deželo zelo podoben. Podobnosti z Inside so predvsem v simboliki in pripovedi brez razlage – vsak predmet, vsaka lokacija ima nek skrit pomen, ki ga moraš sam ugotoviti. Čeprav tehnično ni vrhunec industrije, v atmosferi in čustveni intenzivnosti dosega višave, ki jih premore le malo iger.

Edinstvena, zahtevna in popolnoma nepopustljiva izkušnja
Hell is Us me je presenetil. Priznam, nisem pričakovala tako trdovratne igre. Prve tri ure sem bila zmedena, frustrirana, skoraj sem odnehala. Ampak nekaj me je gnalo naprej. Vsak detajl, vsak znak na steni, vsak gib KAPI-ja mi je govoril, da tukaj nekaj je – le razumeti moram drugače. En večer sem dve uri iskala izhod iz podzemne knjižnice, kjer sem slišala le škripanje starih polic in lasten srčni utrip. In ko sem našla pravo pot – s tem da sem pogledala simbol, obrnjen na glavo – je bil občutek odkritja neverjeten. Takih trenutkov je veliko. Ni jih enostavno najti, a ko jih doživiš, ostanejo s tabo. Če bi kaj spremenila, bi morda dodala možnost, da vsaj KAPI včasih nakaže, kam iti. Igra zavestno ignorira potrebe sodobnega igralca – in to je hkrati njena moč in slabost. Ampak če si pripravljen vstopiti v to stanje zmedenosti in radovednosti, je Hell is Us nekaj posebnega. Nisem igrala še ničesar tako odmaknjenega, srhljivega in tihiho močnega. In to mi bo ostalo v spominu še dolgo.