Gears of War Reloaded (PS5)

Prenašana klasika za taktične navdušence zaklona

Gears of War Reloaded se 26. avgusta pripelje na PlayStation 5 in prinaša temeljito prenovljeno prvo poglavje kultne vojaške tretjeosebne streljanke. Kampanja mirno teče v neomadeževanem 4K pri šestdesetih sličicah, medtem ko se večigralski načini zlahka raztegnejo do stotih dvajsetih sličic v sekundi, kar je ob adaptivnih sprožilcih in subtilnih haptičnih tresljajih čisto nov dotik starega znanca. Zvok, ki bruhne iz miniaturnega zvočnika na DualSense, naredi vsak zamah motorne žage še bolj otipljiv, kar sem občutila, ko je retro Lancer v rokah razsekal prvega Locusta po sredini. Igra je pisan bombon za vse, ki obožujejo taktično skrivanje za nizkimi zidki in orkestrirano ekipo, ki po centimetrih pregrizne sovražnikovo linijo. Če uživaš v divjem skakanju in blitz slogu ala Doom, ali pa sovražiš usklajeno postavljanje skupinskih partij, bo Reloadedov težji tempo bržkone trd oreh; sploh v težavnosti Insane, kjer te ena nepazljiva sekunda pošlje nazaj na daljno kontrolno točko.

Marcus Fenix in Delta Squad znova krilita upanje

Tokrat se zgodba ne spreminja radikalno, a nekaj svežih režiserskih rezov jo naredi bolj sočno. Marcus Fenix v zapuščenem zaporu Jacinto spet prejme obisk starega kamerada Dominica Santiaga, ki ga iztegne iz celice in ga potegne v Delta Squad. Druščina, dopolnjena z glasnim Augustusom Coleom in šarfovitim Damon Bairdom, se poda v notranjost razpadle prestolnice, da pod palačo House of Sovereigns detonira Resonator in razkrije mrežo podzemnih rovov Locustov. Najbolj me je še vedno stisnilo, ko se sredi trga odpre Emergence Hole, iz katerega butne zaseda in major Kim, moj prvi poveljnik, pade pod krvavo rezilo generala RAAM-a – odmev njegovega krika mi še danes stoji v ušesih. Prenova doda nekaj kratkih flashback straniščnih ogledal, kjer se Domovo iskanje pogrešane žene Marie subtilno prikaže z opažanjem njenega obrisa na zarošenem steklu, medtem ko Anya Stroud preko fiduciarnim kanalom razlaga strategije. Takšne majhne sekvence dajo stari pripovedi več človeške topline, česar sem si želela že v originalu.

Sveža Unreal vizualna brutalnost očem in ušesom

Unreal Engine petice, ki tukaj brni v naoljenem ritmu, razkrije detajle, o katerih smo leta 2006 lahko le sanjali. Na čeladah oklepnih enot COG vidim vsako vdolbinico od odlivov kovine, HDR pa briljantno izpostavi kovinsko modrino podzemnih tunelov, ki jih pepel Locustov zasipa z žgočimi iskrami Hammerbursta. V poglavju Ashes se volumetrični pepel zdaj otipljivo drži v zraku in, ko sunek vetra odpihne usedline, se skozi pramene prebije žgoče sonce, kar okuži celoten zaslon z rjavo zastrto svetlobo. Animirano truplo, ki se upogne pod težo motorne žage, spremlja robusten 3D-avdio, ki me prestavi v tretji sedež dogajanja; kabina reže, kovina praska in kosti pokajo. Poseben bombonček je možnost preklopa med modernimi in klasičnimi kontrolami, kar sem izkoristila za retro razporeditev gumbov in ugotovila, da mi stari občutek še vedno najbolj sede. Ko sem prvič sprožila aktivno proženje in zaslišala kovinski klak, sem vedela, da se vrnem domov, četudi dom že dolgo gori.

Horde valovi podaljšajo osemurni maraton kampanje

Za glavno zgodbo sem potrebovala dobrih devet ur in pol, a dodatni bonusni akt, ki so ga razvijalci včasih izrezali zaradi omejitev DVD nosilca, tu povečini razširi potovanje do približno dvanajstih. Seveda sem ob tem brskala za vsemi skritimi Cog Tagi in fell-off dialogi, zato bo bolj direkten igralec verjetno hitrejši. Resnično življenje pa požre Horde, kjer do osem igralcev brani linijo pred petdesetimi valovi Locustov; že sam prehod s petintridesetega na šestintrideseti val vas bo verjetno stal nekaj krikov v mikrofon. Preizkušeni navzkrižni strežniki med PlayStation, Xboxom in računalniki delujejo presenetljivo gladko, pingi se nam niso dvignili čez trideset, kar obnavlja zaupanje po zagatih lanskega leta. Lokalni zaslonski razrez je tokrat omejen na dva, kar je odlična kavč izkušnja, a sem vseeno upala na spominsko štiriigralsko norijo iz časov starega CRT televizorja v študentskem domu. Povratna vrednost je visoka: razdeljene težavnosti, Ironman način brez shranjevanja in dodatni modifikatorji orožij zahtevajo nova preigravanja, zlepljena z rangiranimi sezonami in obljubljenimi brezplačnimi mapami vsakih šest tednov.

Unikaten ritem proti Resident Evil 4 Remakeu

Ko Reloaded postavim ob bok drugim velikim predelavam zadnjih let, moram najprej omeniti Resident Evil štiri Remake. Capcomova grozljivka svojo moč črpa iz tesnobnih koridorjev in ekonomije streliva, medtem ko se Gears baha s surovo vojaško estetiko in skoraj industrijskim ritmom zakrivanja ter krampanja. Dead Space Remake je bližje v vizualnem šoku in kinematografskem odmerjanju teme, a tudi tam prerežeš necromorfa v klavstrofobiji, medtem ko Reloaded vseskozi navija občutek frontne linije, kjer vsak meter tlaka prepoji kri. Kdor prime v roke oba naslova, bo hitro opazil, da reload timing v Gears nagradi mikroperfekcijo, medtem ko Resident Evil nagradi skrb za inventar. Ravno ta fokus na taktično časovno okno z aktivnim proženjem ustvarja ločnico v žanru, ki ga Call of Duty in njegova hitrost ne dosežeta. Zdi se mi, da Reloaded, z vsem kičem motornih žag in potresenim TNT-jem, prav lepo zapolni luknjo med zvito grozo in golo akcijo, ki so jo lani tako hvalili domnevni duhovni nasledniki.

Betina prigoda, nostalgija in skriti Accept koncert

Junijski zaprti beta vikend mi je dal priložnost, da se s Sandijem in Nežo, starima soigralcema iz dijaških časov, privežemo na železniški most in preverimo zadnja tri vala Horde. Ugotovili smo, da se ob dvajseti minuti začne opazno zatikanje pri menjavi orožij, latenca pa se je kljub strežniškemu popravku v naslednjem dnevu znova prikradla v naše glave. Vendar sem na drugem vikendu videla znatno izboljšanje: puške so menjale zaloge v enakomernem ritmu, sprejetje v lobby je bilo le še dvajset sekund, in ko je Locust Brumak končno razril razpoko na tleh, je oklepna žaga zapela kot ribiška vitla. Konzolka mi je prijazno uredila kodo za oba beta odmerka, za kar se ji iz srca zahvaljujem – brez nje ne bi odkrila skritega tipkala v mapi Gridlock, ki sproži izvirni Acceptov krik Cry for More v čistem 3D zvoku. To me je spomnilo, kako je pred leti celotna soba v Kranju obmolknila, ko smo prvič videli Locuste priti iz tal. Reloaded bi izboljšala s foto načinom za počasne posnetke eksplozij, pametnejšim filtriranjem strežnikov in bolj agresivnim anti cheat orodjem. Vseeno pa se ne morem upreti nostalgiji, ko motorna žaga zagrabi kost, ekran bliskne rdeče in se na obrazu pojavi isti nasmeh, ki ga je nekdanja generacija CRT televizij z lahkoto spravila na plan.