Fatal Fury City of the Wolves Deluxe Edition (PS5)

Pretepaška igra za PlayStation 5

Pretepaški žanr s pridihom nostalgije in modernih mehanik

Fatal Fury: City of the Wolves je klasična ena-na-ena 2D pretepačina, ki prinaša svežo preobleko legendarni seriji SNK iz devetdesetih. Tokratna izvedba ohranja prepoznavno štiri-gumbno shemo (lahki in močni udarci z roko ter nogo), a jo nadgradi z zanimivimi mehanikami, kot sta Rev Meter in SPG sistem, ki pomembno vplivata na potek borbe. Igra temelji na precizni kontroli prostora, branju nasprotnikovih potez in tveganih odločitvah v ključnih trenutkih. Priporočam jo predvsem veteranom pretepaških iger in tistim, ki iščejo alternativo modernim naslovom, kot je Street Fighter 6, vendar z bolj klasičnim duhom. Manj primerna pa je za popolne začetnike, saj vadbeni načini niso dovolj poglobljeni, da bi novince učinkovito naučili zahtevnejših mehanik.

Zgodba se vrača v South Town z znanimi obrazi

Čeprav gre za pretepačino, igra vseeno ponuja nekaj vsebine za tiste, ki radi sledijo zgodbi. Vračamo se v ikonični South Town, kjer se ponovno srečamo s starimi znanci, kot so Terry Bogard, Hokutomaru in B. Jenet, poleg njih pa so dodani tudi novi liki – npr. Muay Thai znanstvenica Preecha in eksplozivni Vox Reaper. Novost je način Episodes of South Town, kjer spremljamo posamezno zgodbo lika skozi serijo bojev na zemljevidu. Vmes pridobivamo izkušnje, razvijamo sposobnosti in odklepamo dodatne informacije o ozadju sveta in odnosih med liki. Še vedno pa je vse skupaj podrejeno borbam – najpogosteje proti naraščajoče težkim nasprotnikom, z vmesnimi šefi in nekaj unikatnimi izzivi. Gostujoča lika – Cristiano Ronaldo in DJ Salvatore Ganacci – dodata kanček bizarnosti, a sta mehansko zanimiva, čeprav zgodbeno popolnoma izstopata iz siceršnje atmosfere.

Kombinacija klasične estetike in modernih efektov

Vizualno me je igra res prijetno presenetila. Stil je izrazito vrisan, s poudarjenimi linijami in močnimi kontrasti, ki spominjajo na anime estetiko s poudarkom na udarcih. Animacije so tekoče, napadi udarni, vsak lik pa se premika z lastnim tempom in težo. Zvok je bombastičen, z močno glasbeno podlago in dobrimi zvočnimi efekti, čeprav bi si želela malo več raznolikosti pri napovedovalcu in odzivih publike. Vzdušje med borbo je nabito z napetostjo, predvsem ko oba igralca nadzorujeta Rev Meter in tehtata, ali napasti ali počakati. Uporaba barv in vizualnih efektov pri posebnih napadih res daje občutek moči, kar me je najbolj navdušilo pri igranju daljših zaporedij napadov – še posebej z likom kot je Vox, ki s svojo hitrostjo in dive kick napadi dominira prostor.

25 do 30 ur igranja z dodatnim RPG načinom

Za glavno zgodbo in preigravanje vseh posameznih karakterjev v načinu Episodes of South Town sem potrebovala približno 28 ur. Ta način dodaja zanimivo plast igre, saj skozi stopnjevanje in nadgradnjo sposobnosti ustvarja lažen občutek RPG-ja, ki je prav dobrodošel odmik od standardnih bojev. Kooperativnega načina z deljenim zaslonom žal ni, večigralstvo pa temelji na standardnih načinih: Ranked, Casual, Room Match in Replay gledanje. Rollback mrežna povezava obstaja, ampak ni ravno med najboljšimi – v slabših povezavah sem imela občutek, da igram v počasnem posnetku. Z večjimi popravki bi to bilo lažje rešiti. Igra sicer ima nekaj ponovljivosti zaradi različnih SPG nastavitev in več načinov, kako igrati posamezne like, ampak ni med tistimi, kjer bi si želela vse 100-krat ponoviti. Deluxe Edition pa v fizični obliki vseeno doda motivacijo za poglobljeno raziskovanje sveta.

Bolj klasičen kot Street Fighter 6, a nič manj zahteven

Če jo primerjam s Street Fighter 6, je razlika najbolj opazna v tempu igre in filozofiji borb. Medtem ko SF6 poudarja dinamičnost z Drive sistemom in agresivnimi mehanikami, je Fatal Fury bolj zadržan in strateški. Nima univerzalnih orodij za skok v napad, kar pomeni, da moraš res poznati svojega lika in njihove prednosti. Na nek način me bolj spominja na Guilty Gear Strive, vsaj kar se tiče zahtevnosti pri obvladovanju likov in pomena napak. Obenem pa ni tako kaotična ali hitra kot GG – ima svoj, bolj umirjen, a enako intenziven ritem. Vseeno bi rekla, da če si igralec, ki ljubi bolj “čisto” borbo, kjer šteje vsak odločilen trenutek, je ta igra zate. Če pa si večji fan spektakla in presenečenj, ostani pri Street Fighterju ali Tekkenu.

Odličen povratek serije, a z nekaj zgrešenimi potezami

Moj čas z igro je bil prepleten z navdušenjem in frustracijami. Na trenutke sem se počutila, kot da sem v srcu odlične pretepačine z zgodovino, ki jo poznam že od malih nog (Terry Bogard sem prvič igrala še na emulatorju SNES!), potem pa me je nekaj banalnega – na primer slabo razložen sistem Rev Blows ali zmedena struktura menijev – spet vrglo iz izkušnje. Najbolj mi je ostalo v spominu, ko sem prvič odkrila “feint cancel” z Hokutomarujem in s tem podaljšala combo v 9-hit serijo – enega tistih trenutkov, ko se ti zdi, da si odkril skrivnost igre. Žal pa so gostujoči liki, kot je Ronaldo, res čuden dodatek – vizualno povprečen in zgodbeno neobstoječ, kar kvari sicer odlično zasnovan svet. Deluxe Edition pa vseeno priporočam vsakemu zbiratelju – umetniška knjiga je vizualno naravnost čudovita, plakat z mrežo odnosov pa mi je dejansko pomagal razumeti, zakaj se nekateri liki sovražijo ali spoštujejo. Hvala še Konzolku, da sem lahko preizkusila to posebno izdajo – brez nje bi marsikateri detalj ostal neopažen. Edino, kar bi res spremenila, je vključenost gostujočih likov – ti bi morali ostati ločen DLC. Igra ima dovolj svoje identitete, da tak eksperiment deluje bolj kot izsiljena promocija kot pa obogatitev.