Demon Slayer Kimetsu no Yaiba The Hinokami Chronicles 2 (PS5)

Demon Slayer: The Hinokami Chronicles 2 – boljša akcija, ista praznina
Demon Slayer: Kimetsu no Yaiba – The Hinokami Chronicles 2 je nadaljevanje uradno licencirane borilne igre, ki temelji na izjemno priljubljeni anime in manga seriji Demon Slayer. Igra je izšla julija 2025 za PlayStation 5, Xbox Series X/S, Switch 2 in PC, razvijal jo je CyberConnect2, ki ostaja zvest vizualni identiteti serije. Tokrat igra pokriva dogodke od Entertainment District Arca do zaključka Swordsmith Village Arca, kar pomeni več spektakularnih bojev, novih likov in nekaj pomembnih trenutkov v Tanjirovi poti. Čeprav je nadaljevanje tehnično bolj dodelano in mehansko bolj tekoče, igra še vedno trpi zaradi istih težav kot prvi del: pomanjkanje globine, repetitivno igranje in šibka struktura zgodbenega načina. Primerna je za anime fane, a težko prepriča koga zunaj te baze.

Nove epizode, isti pripovedni slog brez teže
Glavna zgodba se začne po dogodkih iz vlaka Mugen (zaključeni v prvem delu) in zajema boje z Daki in Gyutaro, obisk Swordsmith Village ter pojav Močnega štiricočenega Hantenga. Zgodba sledi animeju skoraj do okvirja natančno – z istimi dialogi, animacijami in dramatičnimi trenutki. Med boji so dolge sekvence, ki jih ne moreš preskočiti, zato se tempo vleče, če si že gledal anime. Šibkost pripovedi je enaka kot v prvi igri: ne ponudi nič novega. Igra ne razširi zgodbe, ne omogoči raziskovanja notranjega sveta likov, ne daje dodatnih ozadij. Vse je tu, a vse smo že videli – samo zdaj ga igramo. Kdor išče dodatne uvide ali alternativne poglede na dogajke, bo razočaran. Med redkimi svetlimi točkami je flashback misija z Rengokujevim očetom, ki doda kanček emocionalne globine in nov vsebinski ton, a teh primerov je premalo.

Boji so bolj tekoči in raznolikost je večja
Največji napredek v primerjavi s prvim delom je bojni sistem. Čeprav ostaja preprost in dostopen – osnovne kombinacije, izogibi, ultimatne tehnike – je dinamika bolj tekoča, udarci bolj odzivni, in različni tipi likov bolj razločni. Daki uporablja mreže za počasno zadrževanje nasprotnika, Gyutaro hitro menja razdalje, Hantengu pa zamenjuje svoje klonske oblike. Borbe so spektakel, kar se tiče vizualnega učinka – vsaka posebna tehnika eksplodira s čudovito animacijo in zvestobo anime estetiki. Dodana je tudi nova mehanika Bond Gauge, ki omogoča povezane napade med določenimi liki, kar daje več globine v dvobojih dva-na-dva. A čeprav so animacije dih jemajoče, se igralni občutek hitro začne ponavljati. Boji so v bistvu še vedno prelahki in brez taktične globine. Težavnostne ravni so mehke, umetna inteligenca predvidljiva, in strategija ni potrebna – zmagaš z več pritiski na isti gumb in pravočasnim izogibom.

Več vsebine kot prvi del, a brez resničnega napredka
The Hinokami Chronicles 2 ponuja več igralnih likov kot prva igra – ob osnovni postavi (Tanjiro, Nezuko, Zenitsu, Inosuke) zdaj dobimo dodatne različice z novimi tehnikami (npr. Nezuko v demonski obliki), Hashiro kot so Tengen Uzui in Muichiro Tokito, ter demone kot igrane like (kar v prvi igri niso bili standard). Na voljo so klasični načini: Story Mode, Versus Mode (lokalni in spletni), Training, ter Missions, kjer z določenimi omejitvami premaguješ nasprotnike za nagrade. Igra ima rollback netcode, kar je izboljšava v primerjavi z rahlo nestabilno spletno izkušnjo prvega dela – borbe so gladke, čakalni časi kratki, in večina povezav stabilnih. Na žalost igra še vedno ne ponuja ničesar, kar bi te res vleklo nazaj po prvem preigranju – zgodba je linearna, načinov malo, sistem nadgradnje ali zbiranja skoraj ne obstaja. Po desetih urah imaš občutek, da si videl vse.

Primerjava s prvim delom: boljše, a zadržano
V primerjavi z The Hinokami Chronicles (2021) je nadaljevanje tehnično nadgrajeno: boljši boji, večja raznolikost likov, izboljšan spletni način, stabilnejša optimizacija (posebej na Switch 2). A vsebinsko je napredek minimalen. Prvi del je pokrival zanimivejše dele zgodbe (Vlak Mugen, Rengoku), drugi pa tone v znanih scenarijih brez prave emocionalne teže. Največja razlika je v tem, da drugi del daje več igralnega materiala takoj – več likov, več bojev, več animacij – a hkrati ponavlja napake prvega: preveč vizualnega in premalo igralnega. V primerjavi z Naruto Shippuden: Ultimate Ninja Storm 4, ki ga CyberConnect2 še vedno ni presegla, je Hinokami Chronicles 2 še vedno korak nazaj – preveč gledanja, premalo igranja.

Čudovita predstava brez pravega izziva ali duše
Moja izkušnja z drugim delom je bila zelo podobna prvi – začela sem navdušena, skoraj ganjena, ko sem znova spremljala Tanjirov boj za družino, potem pa sem hitro zdrsnila v avtomatizirano igranje. Animacije so neverjetne, vsak Water Breathing: Fourth Form je videti kot iz kinodvorane. Ampak po dveh dneh igranja nisem čutila ničesar novega. Boji so enostavni, zgodba že znana, sistemov skoraj ni. Hvala Konzolku za testni izvod – brez vas morda ne bi dala igre drugo priložnost. Če bi karkoli spremenila, bi v igro vključila vsaj nekaj raziskovanja – preprostih odkritij, izbir, nekaj, kar ti daje razlog, da izveš več o tem svetu. Mogoče celo personalizacijo likov ali lastno pot Hashire. Trivia za fane: če v Story Mode trikrat zapored umreš proti Gyutaru, se odklene alternativna Tanjiro’s Rage animacija z močnejšim zaključno tehniko. Majhna stvar, a dokaz, da so detajli še vedno tam – le bolj skriti kot bi si želeli.