Cobra Kai 2 Dojos Rising (PS5)

Pretepaška igra za PlayStation 5

Udarec, ki je popolnoma zgrešil cilj

Včasih se v svetu iger pojavi naslov, ki temelji na priljubljeni franšizi in obljublja interaktivno izkušnjo, polno akcije. Ko sem slišal za Cobra Kai 2: Dojos Rising, sem si kot oboževalec serije predstavljal, kako bom pometal s tekmeci v slogu Johnnyja Lawrencea. Prijatelji iz Konzolka so mi velikodušno priskrbeli izvod za PlayStation 5 in komaj sem čakal, da se preizkusim v vlogi senseia. A žal se je izkazalo, da je ta borilna veščina precej nerodna in polna tehničnih napak, ki bi jih še gospod Miyagi težko popravil.

Dobrodošli v dolini (razočaranja)

Cobra Kai 2: Dojos Rising je v svojem bistvu pretepaška igra oziroma beat em up, v kateri prevzamete vodenje enega od treh ikoničnih dojev: Miyagi-Do, Eagle Fang ali Cobra Kai. Vaš cilj je preprost – novačiti borce, jih trenirati in zmagati na prestižnem karate turnirju All Valley. Zgodba se ohlapno naslanja na dogajanje v četrti sezoni serije, kar bo oboževalcem takoj znano. Razvijalci pri Flux Games so poskušali ujeti duh tekmovalnosti med doji, a so se pri tem spotaknili ob lastne ambicije. Igra skuša biti nekakšna mešanica med klasičnimi pretepačinami, kot je Streets of Rage, in modernejšimi 3D akcijskimi igrami, a ji ne uspe zablesteti v nobenem pogledu. Namesto osredotočene izkušnje dobimo zmedeno mešanico, ki deluje nedokončano.

Mehanike, ki potrebujejo več treninga

Igranje je na papirju preprosto. Izberete misijo na zemljevidu, se prebijate skozi valove sovražnikov in na koncu novačite novega člana za svoj dojo. Vsak lik ima osnovne udarce, brce in štiri posebne sposobnosti, ki jih odklepate in nadgrajujete z zbiranjem denarja in chija. Te sposobnosti so povezane z elementi, kot so ogenj, led in strela, kar je precej nenavadna odločitev za igro, ki temelji na relativno realistični seriji. Upravljanje likov je okorno, premikanje pa nenatančno. Največji sovražnik v igri ni nasprotni dojo, temveč kamera. Ta se nenehno postavlja v nemogoče kote, se zatika za predmete in med bojem pogosto povzroči, da udarjate v prazno. Spomnim se misije v nakupovalnem središču, kjer sem se boril proti trem nasprotnikom, kamera pa se je odločila, da bo raje snemala strop. Posledično sem večino boja gledal le noge svojega lika in senco sovražnikov. Frustrirajoče in smešno hkrati.

Praktične podrobnosti

Če se vseeno odločite za nakup, vas čaka kratka izkušnja. Po podatkih s spletne strani HowLongToBeat.com boste za glavno zgodbo porabili le med tri in pet ur. Igra ponuja način za enega igralca, medtem ko je večigralska komponenta omejena na lokalni in spletni turnir za dva igralca. Žal zgodbe ni mogoče igrati v sodelovalnem načinu, kar je velika zamujena priložnost. Za spletno igranje na PlayStationu boste seveda potrebovali naročnino na PlayStation Plus. Igra ne podpira medplatformnega igranja. Na voljo je več težavnostnih stopenj, a zaradi tehničnih težav tudi najlažja postane izziv. Posebnih nastavitev za dostopnost nisem opazil, kar je še en minus.

Tehnični nokavt

Tu pa se pokažejo največje pomanjkljivosti. Kljub temu, da sem igral na zmogljivi konzoli PlayStation 5, je igra polna tehničnih težav. Število sličic na sekundo redno pada, še posebej, ko je na zaslonu več sovražnikov. Animacije so lesene, modeli likov pa so le bleda senca svojih igralskih kolegov iz serije. Zvok je prav tako problematičen; glasovi likov, ki so jih posodili originalni igralci, se pogosto ponavljajo do onemoglosti, glasba pa je pozabljiva. Med igranjem sem naletel na številne hrošče – od sovražnikov, ki se zataknejo v stene, do misij, ki jih ni mogoče dokončati. Igra ima oceno PEGI 16, predvsem zaradi nasilja, ki pa je precej risankasto in brez krvi.

Ponovni obisk doja?

Ko enkrat končate zgodbo z enim dojem, jo lahko ponovite z drugima dvema, a se misije in lokacije v veliki meri ponavljajo. Zbiranje vseh 28 igralnih likov in iskanje skritih predmetov lahko podaljša igralni čas, a jedro igranja ostaja preveč problematično, da bi vas vleklo nazaj. Večigralski turnir je bežna zabava za nekaj dvobojev s prijateljem, a nima globine, ki bi zagotovila dolgotrajno igranje. Skupnost na spletu je praktično neobstoječa, zato ne pričakujte hitrega iskanja spletnih nasprotnikov. Razvijalci niso napovedali nobenih dodatnih vsebin ali popravkov, kar pušča grenak priokus.

Končna sodba: Brez milosti

Cobra Kai 2: Dojos Rising je na žalost šolski primer, kako se licenčne igre ne sme delati. Je tehnično nedodelan izdelek, ki kljub nekaj dobrim zamislim pade na celi črti zaradi slabe izvedbe. Igro bodo morda za kratek čas preizkusili le največji oboževalci serije, vsi ostali pa se ji lahko mirno izognete. Če vas vseeno mika, vam priporočam, da izkoristite storitve Konzolka. Tam si lahko igro izposodite in jo preizkusite, preden se odločite za nakup. Če pa imate doma starejše igre, ki jih ne igrate več, jih lahko zamenjate in si tako znižate ceno te ali katere koli druge igre. V Konzolku, največji trgovini z igrami v Sloveniji, vam bodo njihovi strokovnjaki z veseljem svetovali in pomagali najti nekaj, kar vam bo resnično pisano na kožo.