No Straight Roads (PS4)

Glasbena igra za PlayStation 4 in PlayStation 5

Je EDM zares pokopal rock?

Spomnim se časov, ko je bila glasbena scena precej bolj plemensko razdeljena. Ali si bil metalec ali panker, raver ali roker. Mešanje stilov je bilo skorajda greh. Danes se zdi, da so te meje zabrisane, a igra No Straight Roads postavlja provokativno vprašanje: kaj če bi en glasbeni žanr, v tem primeru elektronska plesna glasba (EDM), dobesedno prevzel svet in prepovedal vse ostalo? To je premisa, ki me je takoj pritegnila. Hvala ekipi Konzolka, ki mi je omogočila, da se potopim v ta barvit upor in preverim, ali ima rock še vedno dovolj moči za revolucijo. Igro sem preizkusil na konzoli PlayStation 4 in barvitost me je takoj posrkala vase.

Dobrodošli v Vinyl Cityju

No Straight Roads je akcijska pustolovščina z močnimi ritmičnimi elementi, ki jo je ustvaril malezijski studio Metronomik. V vlogi Mayday in Zuka, članov indie rock dueta Bunk Bed Junction, se znajdete v mestu Vinyl City. To mesto dobesedno poganja glasba, a vso energijo in moč si je prisvojil zlobni EDM imperij, imenovan NSR. Ko našima junakoma zavrnejo nastop, ker rock pač ni več in, se odločita za upor. Cilj je preprost: strmoglaviti tiranske EDM šefe in vrniti rock na prestol. Igra po svoji zasnovi spominja na mešanico med Jet Set Radio in Psychonauts, z borbenim sistemom, ki poskuša ujeti ritem iger, kot je Gitaroo Man, čeprav na precej drugačen način. Kaj je No Straight Roads? Je energična in stilizirana akcijska igra, kjer se z močjo rock glasbe borite proti EDM imperiju v vizualno osupljivem svetu, polnem nepozabnih likov in šefov.

Ko kitara postane orožje

Igranje je v svojem bistvu pretepaška igra iz tretje osebe. Z Mayday (ki vihti kitaro) in Zukom (ki udriha po bobnih) se prebijate skozi horde robotskih sovražnikov, dokler ne pridete do glavnega šefa posameznega okrožja. Ključna mehanika je, da sovražniki napadajo v ritmu glasbe. To ni ritmična igra, kjer morate pritiskati gumbe v pravem trenutku, temveč morate opazovati in poslušati, da predvidite napade in najdete odprtino za protinapad. Med obema likoma lahko preklapljate sproti; Mayday je počasnejša, a udari močneje, medtem ko je Zuke hiter in se osredotoča na kombinacije udarcev. Sistem je preprost za učenje, a ponuja dovolj globine z drevesom spretnosti, kjer odklepate nove poteze in pasivne bonuse. Spomnim se borbe proti DJ Subatomic Supernovi, kjer sem se moral izogibati planetom, ki jih je metal v ritmu diska, in hkrati uničevati njegove kupole. V tistem trenutku sem se počutil kot na najbolj norem koncertu v življenju, kjer sem bil hkrati obiskovalec in glavni nastopajoči.

Tehnikalije glasbene revolucije

Če se osredotočite zgolj na glavno zgodbo, boste po podatkih s spletne strani HowLongToBeat.com za No Straight Roads porabili približno 5 ur in pol. Za vse zbirateljske predmete in stranske naloge pa se ta čas podaljša na dobrih 13 ur. Igra ponuja tudi lokalni sodelovalni način za dva igralca, kjer vsak prevzame enega od junakov. Za igranje ne potrebujete naročnine na PlayStation Plus, saj gre za izključno couch co-op izkušnjo. Medplatformno igranje ni podprto. Na disku igra zasede približno 11 GB prostora, čeprav je priporočljivo namestiti tudi popravke, ki so izšli po izidu in odpravijo nekaj manjših hroščev. Na voljo je več težavnostnih stopenj, od sproščene Casual do precej zahtevne Crazy, kar omogoča prilagoditev izziva.

Avdiovizualni spektakel

Grafično je No Straight Roads prava paša za oči. Umetniški slog je izjemno živahen, barvit in poln domišljije. Vsak šef in njegovo okrožje imata popolnoma unikatno podobo, ki odraža njun glasbeni žanr. Na PlayStation 4 igra teče gladko, brez večjih padcev sličic na sekundo. Zvok je, pričakovano, v ospredju. Glasbena podlaga je fantastična in dinamična; med boji se prepletata rock in različne zvrsti EDM glasbe, odvisno od tega, kdo ima premoč. Glasovi likov so odlično odigrani in polni osebnosti. Igra ima oznako PEGI 12, predvsem zaradi fantazijskega nasilja in občasno blažjega jezika. Uporabniški vmesnik je pregleden in enostaven za uporabo. Med igranjem sem naletel na nekaj manjših tehničnih težav, kot je občasno problematična kamera v sodelovalnem načinu, a nič, kar bi resneje pokvarilo izkušnjo.

Še en bis ali ponavljanje vaje?

Glavna zgodba je relativno kratka, a igra spodbuja ponovno igranje. Vsakega šefa lahko premagate na višjih težavnostnih stopnjah, kar odklene nove nagrade in izboljšave. Iskanje vseh zbirateljskih predmetov in nadgrajevanje drevesa spretnosti do konca bo zaposlilo tudi najbolj zagrizene igralce. Po preigrani zgodbi se odklenejo novi remiksi in izzivi, ki dodajo nekaj dodatnih ur zabave. Skupnost okoli igre je sicer majhna, a strastna, kar se vidi po številnih umetniških delih oboževalcev, ki so jih razvijalci celo vključili v kasnejšo posodobitev Encore Edition. Za lovce na trofeje je izziv precejšen, saj zahteva popolno obvladovanje igre na najvišji težavnosti.

Končni akord in obisk Konzolka

No Straight Roads je ena tistih iger, ki morda ni popolna, a njen šarm, stil in srce sta tako velika, da ji z lahkoto odpustiš manjše pomanjkljivosti. To je ljubezensko pismo glasbi in igram, polno kreativnosti in pozitivne energije. Priporočam jo vsem, ki iščete nekaj drugačnega, vizualno osupljivega in preprosto zabavnega. Morda ne bo všeč tistim, ki pričakujejo globok in kompleksen bojni sistem, a vsi ostali bodo uživali v tej glasbeni pravljici.

Če niste prepričani, ali je ta glasbeni upor za vas, vas spomnim na odlično storitev Konzolka: igro si lahko najprej izposodite. Tako brez tveganja preverite, ali vam ritem ustreza. Ko pa jo boste preigrali, ne pozabite, da v Konzolku ponujajo najboljše pogoje za menjavo starih iger. Svojo končano pustolovščino lahko zamenjate za popust pri nakupu naslednje uspešnice in tako pametno financirate svoj hobi. Njihova trgovina v ljubljanskem BTC-ju pa je s svojo Harry Potter atmosfero že sama po sebi doživetje.