The Yakuza Remastered Collection (PS4)

Zbirka treh akcijskih iger za PlayStation 4 in PlayStation 5

Tri epske kriminalne drame za enimi rešetkami
Yakuza Remastered Collection je zbirka treh predelanih akcijskih iger z močno poudarjeno zgodbo: Yakuza 3, Yakuza 4 in Yakuza 5. Čeprav gre za remasterje in ne popolne predelave, kot sta bili Kiwami 1 in 2, ponujajo veliko več kot le boljšo ločljivost. Igra je kombinacija napetih pretepov v arkadnem stilu, ogromnega odprtega sveta z neštetimi mini igrami in kriminalno dramsko pripovedjo, ki ima več preobratov kot katerakoli telenovela. Primerna je za vse, ki si želijo poglobljene zgodbe in so pripravljeni vložiti veliko časa v raziskovanje mest, opravljanje stranskih nalog in spremljanje kompleksnih likovnih odnosov. Če ti je všeč serija Like a Dragon, tole moraš igrati. Če pa si tip igralca, ki preskoči vmesne filme ali te dolgočasje hitro mine, potem ti bo ta zbirka najbrž prepočasna.

Kazuma Kiryu in breme preteklosti, ki ne izgine
V središču vseh treh iger je Kazuma Kiryu, nekdanji član Tojo klana, ki se znova in znova zaplete v mafijske spletke, čeprav si želi le mirnega življenja. V tretji igri se umakne v Okinavo in vodi sirotišnico Morning Glory, a ga preteklost spet najde. Tu spoznamo Hamazakija, ki kasneje postane ključna figura. V četrti igri igra dobi več protagonistov – Akiyama, Saejima, Tanimura in seveda Kiryu. Sprva ločene zgodbe se združijo v eksploziven finale. Peta igra gre še dlje – vsak izmed štirih protagonistov ima svoje mesto in lastno zgodbo, Haruka pa postane celo igriva in preseneti z ritmično igro namesto pretepanja. Gre za največjo in najbolj ambiciozno pripoved serije, kjer zgodba doseže pravo filmsko razsežnost.

Največja moč zbirke: vzdušje mest in detajli
Grafični napredek je očiten, a ni povsod enako učinkovit. Yakuza 3 je najbolj zastarela, saj še uporablja starejši pogon. Animacije NPC-jev so lesene, a glavni liki so dobro obdelani. Ko prideš do Yakuze 5, je razlika ogromna – tam igra izgleda skoraj sodobno. Zvok je pa čisto drug svet – vsak korak po Kamurochu ali Sotenboriju spremljajo šumi mestnega vrveža, brez stalne glasbe, kar doda realizem. Glasovna igra v japonščini je vrhunska in vsak lik ima izrazito osebnost. Prevodi so izboljšani in zdaj veliko bolj povezujejo celotno serijo – šale, ton in način govora so veliko bolj konsistentni z drugimi deli. Občutek, da res živiš z liki, je ena najboljših stvari pri igranju te zbirke.

Preko 250 ur vsebine, a ničesar za dva igralca
Za končanje glavnih zgodb mi je vzelo približno 120 ur, s stranskimi nalogami in vsemi mini igrami pa sem presegla 250 ur. Vsaka igra ima na desetine mini iger – od golfa, ribolova, dirkanja taksijev, pa do menedžiranja kabaret kluba in celo tekmovanja v plesu. Na žalost pa nobena izmed iger nima večigralskega načina ali sodelovalne igre, kar je res škoda, glede na to, koliko vsebin vsebujejo. Yakuza 5 posebej izstopa po vsebini in raznolikosti, a zaradi dolžine je večkrat preigravanje težko priporočiti. Čeprav gre za remasterje starejših iger, vse tri ohranijo svežino – predvsem zaradi obnove izrezanih vsebin in bolj povezanih prevodov. Tudi leta 2025 imajo te igre svoje mesto, še posebej za nove igralce, ki želijo spoznati celotno Kiryujevo zgodbo.

V primerjavi z Like a Dragon ni večjih preskokov
Če primerjam zbirko s Kiwami remasterjema ali Yakuza: Like a Dragon, so razlike očitne. Kiwami 1 in 2 sta popolni predelavi z novim pogonom, medtem ko so tu igre samo izboljšane. V bojevanju se to pozna – starejši bojni sistemi, predvsem v tretji igri, so okorni, počasni in sovražniki te pogosto stunlockajo. V četrti in peti igri je vsaj več raznolikosti zaradi več protagonistov in različnih stilov. Yakuza: Like a Dragon je šel v povsem drugo smer s poteznim sistemom, kar marsikomu bolj ustreza. Ampak remasterji ostajajo bolj zvesti originalu – če iščeš pristno Yakuza izkušnjo, jo tukaj res dobiš. Le pripravi se, da boš moral biti potrpežljiv z zastarelimi mehanikami.

Spomini na Okinavo, karaoke in piščančje dirke
Hvaležna sem Konzolku za priložnost, da sem znova doživela te igre – še posebej zato, ker jih v mladosti nisem nikoli dokončala. Yakuza 3 me je najbolj presenetila – ne zaradi akcije, ampak zaradi mirnih trenutkov v sirotišnici. Otroci, ki ti zatežijo, da z njimi igraš minigolf ali iščeš izgubljenega mačka, so popolno nasprotje mafijskim pretepaškim misijam. A ravno zaradi teh kontrastov igra deluje. V Yakuzi 4 sem se zaljubila v Akiyamo – njegovi pogovori s strankami in to, kako deli posojila brez obresti, so me kar nekajkrat nasmejali. V petici sem skoraj dve uri igrala le Harukin ples in še danes imam njeno pesem vtisnjeno v glavo. Ampak ni bilo vse rožnato – težave s kamero, počasna borba v trojki in občutek, da se moraš zares prisiliti v igranje nekaterih delov, niso zanemarljivi. Dodala bi hitrejši način prebijanja skozi stare boje ali možnost preskakovanja daljših pogovorov za tiste, ki se vračamo. A tudi s svojimi napakami, zbirka ostaja eden najbolj srčnih kompletov v seriji – ne samo zaradi vsebine, ampak ker te čustveno res potegne noter.