Jumper Griffins Story (WII)

Pretepaška igra za Nintendo Wii in Nintendo Wii U

Ali je to najslabša igra za Wii?

Včasih v roke dobiš igro, ki te prisili v razmislek. Ne o globokih filozofskih vprašanjih, ampak o tem, kako je nekaj takega sploh lahko prišlo na polico trgovine. Ko mi je kolega iz Konzolka prinesel igro Jumper Griffins Story za Wii, sem bil previdno optimističen. Spomnil sem se filma, ki je bil sicer pozabljiv, a je imel zanimiv koncept teleportacije. Žal pa sem kmalu ugotovil, da ta igra koncept teleportacije uporabi za to, da se teleportira naravnost v smeti. Pripravite se, tole bo bolelo. Testiral sem jo, da vam je ne bo treba.

Skok v praznino

Jumper Griffins Story je akcijska pustolovščina oziroma, če smo bolj natančni, pretepaška igra, ki služi kot stranska zgodba istoimenskemu filmu iz leta 2008. Namesto da bi igrali kot glavni junak filma, prevzamemo vlogo Griffina, bolj robatega skakača z britanskim naglasom, ki lovi Paladine, skrivnostno organizacijo, odgovorno za smrt njegovih staršev. Igro je za Wii razvil studio Collision Studios, založnik pa je bil zloglasni Brash Entertainment, ki je v svojem kratkem obstoju uspel izdati cel kup licenčnih polomij. V osnovi je to igra, kjer tečete po linearnih stopnjah in pretepate valove identičnih sovražnikov. Predstavljajte si slabo narejeno različico iger, kot sta God of War ali Devil May Cry, a brez globine, zanimivih likov in predvsem brez duše.

Mehanike, ki bi morale ostati na papirju

Igranje je milo rečeno katastrofalno. Osrednja mehanika bi morala biti kombinacija pretepanja in skakanja oziroma teleportacije. Z mahanjem z Wii Remote kontrolerjem naj bi izvajali udarce, medtem ko z analogno paličko na Nunchuku skačete okoli sovražnikov. V teoriji se sliši zanimivo, v praksi pa je popoln kaos. Kamera je vaš največji sovražnik, saj se nenehno zatika za zidove in vam kaže vse, razen akcije. Kontrole so nenatančne in neodzivne, kar pomeni, da boste večino časa brezglavo mahali naokoli v upanju, da boste kaj zadeli. Spomnim se trenutka, ko sem se boril proti skupini Paladinov v nekem skladišču. Medtem ko sem poskušal skočiti za hrbet enemu izmed njih, me je igra teleportirala v steno, kjer sem se zataknil za nekaj sekund, medtem ko so me sovražniki nemoteno napadali. To ni bila edina tehnična težava, le ena izmed mnogih. Celotna izkušnja je ponavljajoča se zanka: vstopi v sobo, vrata se zaklenejo, premagaj tri valove enakih sovražnikov, vrata se odklenejo, ponovi vajo.

Praktično gledano ... kratko

Če iščete igro, ki jo boste igrali več tednov, iščite dalje. Po podatkih s spletne strani HowLongToBeat.com boste za glavno zgodbo porabili vsega dve do tri ure. Da, prav ste prebrali. Igra je krajša od večine filmov. Nima nobenega večigralskega načina, ne lokalnega ne spletnega, kar pomeni, da ko jo enkrat končate, nimate popolnoma nobenega razloga, da bi jo še kdaj zagnali. Ne ponuja različnih težavnostnih stopenj, prav tako pa so možnosti za prilagajanje igranja ali dostopnosti neobstoječe. Glede na to, da gre za starejšo igro za Wii, ne potrebujete nobene spletne naročnine, a tudi če bi jo, je ne bi imeli za kaj uporabiti. Gre za izključno enoigralsko izkušnjo, ki se konča, še preden se zares začne.

Tehnična nočna mora

Grafično je Jumper Griffins Story ena najgrših iger na konzoli Wii, kar je velik dosežek, saj je bila strojna oprema že takrat znana po svojih omejitvah. Liki so kockasti, okolice so puste in brez podrobnosti, teksture pa so zamazane in se nalagajo počasi. Vse skupaj deluje kot igra s PlayStationa 2, pa še to ena izmed slabših. Zvok ni nič boljši. Glasba je pozabljiva, zvočni učinki udarcev pa zvenijo, kot da bi nekdo tolkel po mokri kartonasti škatli. Glasovno igranje je sicer prisotno, a dialogi so tako slabo napisani, da je vse skupaj bolj smešno kot resno. Igra je polna hroščev in tehničnih napak, od že omenjenega zatikanja v objekte do padanja sličic na sekundo, ki naredi že tako kaotične boje še bolj nepregledne. Igra ima PEGI rating 12, verjetno zaradi nasilja, a je to tako risankasto in nerodno upodobljeno, da ne bo nikogar zares pretreslo.

Ali obstaja razlog za ponovno igranje?

Ne. Absolutno ne. Ko boste po dveh urah videli zaključno špico, boste občutili le olajšanje. Igra nima nobene vsebine po koncu zgodbe, nobenega načina New Game+ in nobenih skrivnosti, ki bi vabile k ponovnemu raziskovanju. Edina vrednost te igre je morda v tem, da jo lahko pokažete prijateljem kot primer, kako se iger ne dela. Morda bi bila zanimiva za lovce na slabe igre ali zbiratelje, ki želijo imeti na polici enega največjih polomov sedme generacije konzol. Za vse ostale pa je to izguba časa in denarja, pa čeprav je danes verjetno smešno poceni.

Zaključek in nasvet iz Konzolka

Jumper Griffins Story je definicija slabe licenčne igre. Je kratka, grda, tehnično nedodelana in predvsem dolgočasna. Težko je najti en sam pozitiven vidik, razen morda tega, da se hitro konča. To je igra, ki bi jo odsvetoval praktično vsem, razen morda najbolj zagrizenim zbirateljem kuriozitet.

Če pa vas kljub vsemu mika preizkusiti to dno sodu, ima Konzolko rešitev. V njihovi poslovalnici v BTC-ju v Ljubljani, ki slovi po svojem Harry Potter vzdušju, lahko igre tudi najamete. Tako se lahko na lastne oči prepričate o tej polomiji, ne da bi zapravili preveč denarja. In ko jo boste po dveh urah vrnili, lahko svoj stari primerek zamenjate za kaj boljšega. Konzolko ponuja najboljše pogoje menjave staro za novo v Sloveniji, kar je odličen način za financiranje igričarskega hobija. Njihovo strokovno osebje vam bo z veseljem svetovalo pri izbiri naslednje, veliko boljše igre.