Neva (SWITCH)

Čustvena akcijska platformščina za vse, ki cenijo umetnost
Neva je 2D akcijsko-pustolovska igra s poudarkom na zgodbi in umetniški predstavitvi, ki jo je razvilo neodvisno špansko podjetje Nomada Studio, znano po prej izdani GRIS. Tokrat spremljamo Albo in njenega skrivnostnega volčjega spremljevalca v melanholični pripovedi, prepleteni s simboliko, tematiko izgube in čustveno rastjo. Igra združuje raziskovanje, lahkotno borbo in platformiranje skozi štiri letne čase. Primerna je za vse, ki cenijo atmosferične, umetniško dovršene igre z globoko pripovedjo. Ni pa najboljša izbira za tiste, ki iščejo kompleksne mehanike, dolge odprte svetove ali hitro akcijo brez premora.

Povezanost med človekom in naravo skozi letne čase
Zgodba se začne z nenadno katastrofo – skrivnostne temne sile napadejo vas, kjer živi glavna junakinja Alba. Med begom naleti na volčjega mladiča Nevo, s katerim razvijeta poseben vez, skoraj kot mati in otrok. Skupaj se podata na pot skozi štiri letne čase, vsak s svojo simboliko – pomlad prinaša upanje, poletje toplino, jesen spremembo in zima osamo. Ena izmed najbolj nepozabnih scen se odvije prav pozimi, ko se igralec z Nevo sooči z vizualno dih jemajočim in inovativnim platformiranjem, ki je zame čista umetnost. Brez nepotrebnih dialogov igra pripoveduje s slikami, animacijami in glasbo, kar me je čisto posrkalo vase. Ni klasičnih sovražnikov, ampak bolj tematski boj proti notranjim sencam in izgubi.

Vizualna poezija, ki se dotakne duše
Čeprav gre za dvodimenzionalno igro, je umetniški slog tisti, ki jo dvigne visoko nad povprečje. Vsak kader izgleda kot ročno naslikana slika, prelivanje barv in kontrasti med svetlobo in temo pa so naravnost mojstrski. Animizacija lika in volka je nežna, skoraj filmska – ko Alba sede, se ovije v svoj plašč, Neva se včasih uleže k njej, in takšne malenkosti dajejo igri človečnost. Zvok? Čista perfekcija. Glasba spremlja vsako čustveno nihanje, od spokojnega zatišja do intenzivnega boja za preživetje. Ena najmočnejših zvočnih izkušenj sem doživela v zadnjem zimskem poglavju, ko se melodija dvigne s čustveno kulminacijo zgodbe.

Kratko, a nepozabno – idealno za en vikend
Za glavno zgodbo sem potrebovala približno pet ur, vključno z nekaj stranskimi odkloni in opazovanji okolice. Igra je enojigralska brez možnosti sodelovanja ali tekmovanja, zato je idealna za introspektivno solo izkušnjo. Čeprav ponovnega igranja ni veliko, se zlahka vrneš vanjo zaradi njene umetniške vrednosti. Mehanike se sicer pogosto zamenjajo – kar je včasih super, včasih pa si želiš, da bi se razvile dlje. Nekaj najbolj svežih idej, sploh zimski platformerski izziv, bi z veseljem igrala dlje kot samo 10 minut. A ravno zaradi svoje kratkosti in emocionalne nabitosti je Neva odlična izbira za tisti deževni konec tedna, ko potrebuješ nekaj, kar te bo res ganilo.

Primerjava z GRIS in Ori: bolj čustvena, manj razvejana
V primerjavi z GRIS je Neva precej bolj strukturirana in igralsko razgibana. GRIS je bil vizualni presežek, a so mi mehanike delovale nekoliko enolično. Tukaj pa se vsako poglavje igra drugače – enkrat skačeš čez ledene prepade, drugič rešuješ okoljske uganke, tretjič se boriš proti amorfnim sencam. Čeprav ni tako tehnično zahtevna kot Ori and the Blind Forest, kjer je platformiranje izjemno natančno, ima Neva svoj ritem – počasnejši, bolj meditativni. Vsekakor bi jo priporočila vsem, ki so uživali v Journey, GRIS ali Spiritfarer. Zlasti tistim, ki si želijo igre, ki pusti občutek, da si nekaj resnično doživel, ne le igral.

Ko sem zajokala med skokom čez brezno
Hvaležna sem Konzolku, da mi je omogočil igranje te igre, ker je bila to zame ena najbolj čustvenih igralnih izkušenj zadnjih let. Še zdaj se spomnim trenutka, ko sem se z Nevo povzpela na zasnežen hrib, pod sabo pa opazovala tiho in z ledenim vetrom prekrito dolino – brez glasbe, samo veter in dihanje lika. Kar me je najbolj presenetilo, je, kako subtilno se igra dotakne tem kot so izguba, sprejemanje smrti in notranja rast. Vem, da to zveni globoko, ampak Neva to naredi brez besed. Samo s sliko, gibanjem in zvokom. Edina večja kritika z moje strani je, da igra ne razvije vseh mehanik do konca – večkrat sem se zalotila, da si želim še vsaj eno dodatno uro v tem svetu. V posebni izdaji je priložen tudi artbook in soundtrack, kar je res lep dodatek za zbiratelje. Igra ima tudi nekaj zanimivih skritih podrobnosti – recimo, če med počitkom v gozdu počakaš dovolj dolgo, se v ozadju pojavijo srne, ki se umirjeno sprehodijo mimo. Malenkost, ki ti pove, da si res v živečem svetu. Takšnih trenutkov danes ni več veliko v igrah in prav zato mi bo ta ostala v spominu še dolgo.