Carmen Sandiego 40th Anniversary Edition (SWITCH)

Igrifikacija geografije s ščepcem nostalgije in logike
Carmen Sandiego: 40th Anniversary Edition je posodobljena različica klasične izobraževalne igre, ki tokrat meša interaktivno pripoved, logične uganke in preproste akcijske sekvence. Igra je zasnovana kot kombinacija vizualnega romana, detektivske simulacije in lahkotnih mini iger. Primerna je za vse, ki imajo radi logične igre in zabavne izobraževalne vsebine, predvsem pa za starše, ki želijo igrati nekaj z otroki, ne da bi pri tem pogrešali intelektualni izziv. Če pa si bolj vajen kompleksnih sistemov, globoke zgodbe ali akcije brez ustavljanja, potem znaš pri tej igri hitro izgubiti zanimanje.

Vile krade po svetu, ti pa slediš stopinjam
Tokrat prvič v zgodovini serije igraš kot Carmen sama, kar se sliši bolj revolucionarno, kot dejansko je. Osnovna premisa ostaja enaka: potuješ po svetu, iščeš namige in loviš člane kriminalne organizacije VILE. Vsak primer je razdeljen na poglavja, ki so povezana z večjo zgodbo, v kateri se poskušaš dokopati do ključnih članov VILE. Primera kraje japonskega hitrega vlaka ali zamenjave Wi-Fi omrežij z »Vi-Fi« jasno kažeta na sodobno družbeno satiro, ki je spretno vpletena v klasično formulo igre. Sistem prepoznavanja osumljencev preko njihovega videza, hobijev ali celo strahov doda zanimivo plast pri sklepanju in izločanju napačnih oseb. Osrednji cilj vsakega primera je zbrati dovolj informacij, da veš kam potovati in koga aretirati – brez pravih podatkov gre zločinec mirno naprej.

Zabavne uganke, raztegnjene z nepotrebnim akcijskim polnilom
Kar se tiče igranja, je največji užitek prav v klasičnih logičnih izzivih – iskanju namigov in izločanju osumljencev. Nova vizualna podoba, ki spominja na Netflixovo risanko, lepo dopolnjuje sproščeno vzdušje, še posebej v raznolikih svetovnih mestih, kot so Singapur, Barcelona in New Orleans. Žal pa nekatere nove aktivnosti, kot je jadralno padalstvo ali plezanje z vrvjo, delujejo precej prisiljeno in nezanimivo. Tudi mini igra z uporabo kavlja pogosto ne deluje optimalno – včasih je preveč enostavna, drugič pa frustrirajoče neodzivna. Zvočna kulisa je osnovna, vendar primerna zvrsti igre, glasovni igralci pa delo opravijo solidno, čeprav niso posebej izstopajoči. Manj bi bilo več – raje bi imela več zahtevnih miselnih nalog kot nekaj akcijskih elementov, ki delujejo kot poceni polnilo.

Glavna zgodba in nostalgične naloge za približno 15 ur
Za glavno kampanjo in stranske naloge v ACME Files sem porabila približno 14 do 16 ur. Vsaka naloga ima omejen čas – običajno pet do sedem dni znotraj igre – kar pomeni, da moraš paziti, katere poti izbereš in kako učinkovito zbereš informacije. A resničnega pritiska skoraj ni; časa je običajno dovolj. ACME Files naloge pa predstavljajo boljši izziv – te se vračajo v stilu 80. let, s pikselirano grafiko in večjo težavnostjo. V teh misijah sem dejansko začutila tisti stari stres, ko ti zmanjkuje ur, namig pa je skrit v malenkosti. Večigralskega načina ni, kar je razumljivo glede na žanr, a vseeno bi bilo zanimivo imeti način sodelovanja pri reševanju ugank. DLC z novimi primeri prihaja kasneje letos, kar pomeni, da nas čaka še nekaj vsebine – a zaključek kampanje je vseeno nenadno prekinjen in pusti občutek nedokončanosti.

Primerjava z Profesor Layton – manj globoko, a bolj dostopno
Če primerjam z mojim najljubšim miselnim serijalom, Professor Layton, ima Carmen Sandiego veliko bolj preprosto strukturo in manj globoke logične uganke. Laytonova serija nagradi vztrajnost in ponuja večplastne uganke, medtem ko Carmen cilja bolj na širšo publiko, zlasti mlajše igralce. Vseeno je ACME Files mod dovolj zahteven, da ponudi zadovoljstvo tudi starejšim igralcem. Čeprav Carmen ne ponudi tolikšne količine vsebine ali kompleksnosti kot Layton ali Return of the Obra Dinn, jo odlikuje bolj odprt način pripovedovanja in lahkotnejše igranje, ki je primerno tudi za občasne igralce ali tiste, ki želijo nekaj bolj sproščenega.

Geografija, zločin in retro občutek v pravem ravnovesju
Med igranjem me je večkrat prešinil občutek, kot da spet sedim pred starim računalnikom v osnovni šoli. Eden od mojih najljubših trenutkov se je zgodil v Reykjaviku, kjer sem morala izslediti osumljenca preko namiga o njegovem strahu pred severnimi medvedi in ljubezni do kislega mleka. Zvenelo je smešno, ampak sem se v tistem trenutku počutila kot prava detektivka. ACME Files primeri so me res potegnili nazaj – grafika v slogu DOS-a, retro zvočni efekti, ter noro specifična vprašanja, kot so: katera država je bila leta 1985 največja izvoznica riža? Vse to doda tisti pravi retro šarm. Na IGN-u sem prebrala, da je igra sicer preprosta, ampak meni je bila ravno pravšnja mešanica nostalgije, učenja in detektivske zabave. Edina stvar, ki bi jo spremenila, je pomanjkanje globlje interakcije z liki. Carmen in drugi agenti so zanimivi, ampak ostanejo površinski. Prav tako bi si želela, da bi vsako mesto imelo več variant in globine. In ja – kampanja bi lahko imela dejanski konec, ne »Coming Soon« sporočilo. Hvala Konzolku za možnost igranja te posebne obletniške izdaje – če si kot jaz odrasla ob Carmen in si želiš malo umske telovadbe brez stresa, jo preizkusi. Če pa si popoln novinec – je to super izhodišče.