Daemon X Machina Titanic Scion (SWITCH 2)

Hitri mehanični spopadi za ljubitelje akcijskih iger
Daemon X Machina: Titanic Scion je tretjeosebna akcijska igra z mehi, ki jo razvija Marvelous Inc. za Switch 2. Gre za nadaljevanje igre iz leta 2019, ki ohranja hitro, intenzivno igranje in dodaja več možnosti za prilagoditev, raznolike sovražnike ter online načine igranja. V igri prevzameš vlogo pilota, ki upravlja Arsenal – ogromen meh, ki ga lahko prilagodiš po svojih željah. Skozi misije zbiraš Femto, vir energije za posebne sposobnosti, in si sproti gradiš bojni slog. Priporočam jo vsem, ki uživate v mehaniki zbiranja opreme, hitrih spopadih in tekmovalnih večigralskih načinih. Če si bolj pristaš počasnega igranja, močne zgodbe ali ne maraš kompleksnega prilagajanja lika, potem to verjetno ni igra zate.

Med vojno, tujci in krutimi tirani
Zgodba se odvija v postapokaliptični prihodnosti, kjer si kot plačanec ujet v vojno med človeštvom in avtoritarno frakcijo Sovereign Axiom, ki želi prevzeti nadzor nad preostanki civilizacije. Dodaten kaos v svet prinašajo Immortals – tujci z neznanimi motivi, ki grozijo obema stranema konflikta. Zgodba se razvija skozi posamezne misije, ki jih sprejemaš v Hangarju. Ena bolj napetih sekvenc se zgodi med napadom Immortalov na obmejno bazo, kjer moraš v popolni temi odbijati valove napadalcev in reševati civiliste. Zgodbeni elementi niso ravno globoki, bolj služijo kot izgovor za akcijo, a vseeno ponujajo dovolj, da ostaneš motiviran. Značilni liki so večinoma tipični anime-arhetipi – od tihih genijev do impulzivnih borcev – kar bo nekaterim všeč, drugim pa ne.

Prilagajanje mehov je čista obsesija
Najboljši del igre je nedvomno sistem prilagajanja. Vsak Arsenal ima šest orožnih rež in pet za oklep – izbiraš med stotinami delov. Lahko sestaviš lahkega, hitrega meha s katanami, ali pa masivnega oklepnika z dvema raketometoma in laserskim topom. Prilagoditev vpliva na hitrost, obrambo, porabo energije in celo možnost letenja. Vizualno igra deluje zelo solidno, z močno stilizirano, skoraj cel-shaded estetiko, ki spominja na anime. Zvok med boji je precej dober – še posebej eksplozije in laserski streli – medtem ko glasbena podlaga ni pretirano izstopajoča. Atmosfera igre zna biti precej napeta, sploh v misijah z omejenim časom, kjer moraš hitro sklepati taktične odločitve. Način igranja je izredno hiter, odziven in tekoč, kar bo zelo teknilo tistim, ki iščejo dinamično izkušnjo.

Za en prehod okoli 25 ur, online pa zdrži dlje
Za glavno zgodbo in večino stranskih misij sem potrebovala okoli 25 ur, kar je kar standardno za tovrstno igro. Večigralski načini pa precej podaljšajo življenjsko dobo igre. S prijatelji sem igrala nekaj sodelovalnih misij proti ogromnim šefom – res zabavno, čeprav včasih zna biti kaotično, ker ni najboljši pregled nad dogajanjem. PvP načini so solidni, a rabijo še nekaj ravnotežja – določene kombinacije opreme so očitno močnejše. Deljen zaslon ni na voljo, kar je škoda. Kljub temu je igra zanimiva za ponovno igranje, saj lahko vedno sestaviš nove kombinacije opreme in preizkusiš drugačen slog bojevanja. Ker gre za nadaljevanje igre iz leta 2019, je opaziti napredek v uravnoteženosti, optimizaciji in kakovosti online povezave, kar me je pozitivno presenetilo.

Bolj dinamičen kot Armored Core VI, a manj prefinjen
Čeprav se na prvi pogled zdi, da je ta naslov posnemal Armored Core VI, v resnici cilja na malo bolj raznoliko občinstvo. Medtem ko je Armored Core bolj resna, kompleksna simulacija meh bojevanja, Titanic Scion daje prednost hitrosti, eksplozivnosti in vizualni privlačnosti. Počuti se bolj kot anime v igri – z živimi barvami, hitrimi potezami in bolj poenostavljenimi odločitvami. Bolj me je spomnil na Zone of the Enders, z dodatno plastjo prilagajanja. A žal, ravno zaradi tega izgubi nekaj globine – nekateri deli igre postanejo prelahki, ko enkrat najdeš pravo kombinacijo orožij. V primerjavi z bolj zahtevnimi in taktičnimi mehaničnimi igrami, tu bolj šteje reflekse kot strateško razmišljanje. Če ti je Armored Core VI deloval preveč tog in zakompliciran, ti bo ta bolj ustrezal.

Ko ti meh razpade sredi boja z ogromnim šefom
Najbolj nora izkušnja v igri se mi je zgodila med eno izmed večigralskih misij, kjer smo se s tremi kolegi borili proti gromozanskemu Immortalu, ki je spreminjal obliko in na koncu postal lebdeča kocka smrti. Med bojem sem se osredotočila na uničevanje njegovih reaktorjev, ko mi je nenadoma razpadel oklep – in sem ostala praktično gola s pištolo. Medtem ko so drugi še vedno streljali z raketometi, sem jaz zbežala za skalo in poskušala priklicati rezervni del, kar je vključevalo mini-igro z časovnim pritiskom. Vsi smo se smejali prek pogovornega kanala, medtem ko sem se dobesedno borila za golo preživetje. Konzolku se zahvaljujem, da mi je omogočil tole doživetje. Če bi imela moč kaj spremeniti, bi definitivno dodala več raznolikih šefovskih bojev in bolj poglobljeno zgodbo. Poleg tega me je motilo, da so nekatere sposobnosti skoraj nujne, druge pa popolnoma neuporabne – tu bi lahko še malo popravili ravnotežje. Zanimivo dejstvo: ime igre Titanic Scion je referenca na enega od človeških laboratorijev, kjer so poskušali ustvariti popolnega pilota – kar izveš šele zelo pozno v igri.