Nikoderiko The Magical World Directors Cut Collectors Edition (XBOX SERIES X)

Platformska igra za Xbox Series X

Platformer eksplozija s čarobnimi dodatki za zbiratelje

Collector’s Edition igra te popelje globlje kot le digitalni izdelek – ko sem odprla posebno škatlo, me je najprej objela toplina umetniške knjižice polne neobjavljenih ilustracij, kot da ti kreatorji šepetajo zgodbe pred nastankom nivojev in likov; ravno tista kolekcija skic in barvitih prikazov, ki jih sama digitalna igra ne pokaže. Vzporedno sem vzela v roke CD z izvirnim soundtrackom Davida Wisea in prav ti zvoki so v moj dnevni prostor prinesli tisto nostalgično tresočo čustvo ter me spomnili na stare platformer iz moje mladosti. Fizična kopija igre v škatli nada občutek, da držiš delček otroštva v dlaneh, še posebej ker je embalaža obdelana do zadnjega detajla – škatla je kot majhna umetniška instalacija, ki povezuje artbook, CD in igro v eno samevajočo celoto, za nameček podari ta ritual odpiranja in občutenja vsebine, namesto da zgolj klikneš launch.

Zgodba, zraven pa oseben čar izven ekrana

Ko sem žarela ob prvih notah CD‑ja, sem si zamislila Nika in Luno, kako po tistih skicah in platnih artbooka popolnoma oživijo – umetniška knjižica je kot zakulisni portal, CD kot časovna kapsula, fizična igra pa kot spominski predmet, ki ga ne pozabiš. Embalaža sama po sebi deluje kot ljubka drobnarija, ki bi jo rad hranil na polici kot spomin na radost pri otvoritvi – ni le fizična, ampak čustvena povezava z igro, ki se začne že z odprtjem paketa in traja dlje kot več ur igranja.

Za igro sem porabila 10 ur, co‑op divji užitek

Končala sem tako glavne kot stranske izzive v približno desetih urah in v tem času sem igrala tudi v co‑opu – nekje sem ujela tisti smeh, ko mi je prijatelj posodil ramo, da sem z njenega vrha skočila višje. Ko sem z nekom delila ekran, je šlo včasih v kaos, a ravno zaradi tega so trenutki zabave prišli do izraza – ta izdaja je pravi družinski paket. Čeprav ni bilo deljenih zaslonov z razdeljenim ekranom, je občutek sodelovanja dihal skozi vsak preskok, vsak izziv in vsak padec.

Kaj mi je v igri bolj ali manj delovalo

Grafično in zvočno je igra čudovita – barviti svetovi, gladka animacija, nostalgična glasba, ki deluje kot objem z magnetofona iz preteklosti. Vendar pa je v co‑opu ponekod malce preveč kaotično, mehanike so varne in domače, brez radikalnih inovacij; toda točno zato mi je bila všeč – zato, ker je ljubka in prijateljska, kot bi objela dušo platformerjev iz devetdesetih.

Nikoderiko vs Donkey Kong Country – ljubezenska knjiga, ne revolucija

Zame je igralno občutje močno spominjalo na Donkey Kong Country – živahn vizualni slog, montažne živali, zbiranje, kopica nivojev s premikanjem po ceveh, podvodnimi sekvencami in snežnimi vrhovi. A medtem ko ima tista igra svojo žlahtno, surovo energijo, je Nikola – Nikoderiko – kot ljubkovalo pismo tistemu sloganu, zamišljeno z nežno skico, ki poudarja to toplo nostalgijo bolj kot kreativno izjemnost.

Moja izkušnja in zahvala Konzolku

Naj se pohvalim, ko sem odprla škatlo skupaj s prijateljico, smo skupaj listele artbook in se smejale, ko je njen najljubši lik izstopil iz skice in se zavihtel v barvit svet igre. Ko sem doma slišala na CD‑ju tisto prvo noto med kuhanjem, sem se nasmehnila kot otrok, kot bi me čarobnost poiskala še zunaj igre. Hvala Konzolku, ker sem dobila priložnost tako čutiti igro kot umetnino; če bi nekaj spremenila, bi si želela še kakšno unikatno mehaniko, nekaj, kar bi igro ločilo od klasičnih zgodb – da bi res dobila lasten odtis in ne le odsev preteklosti.