The Walking Dead Survival Instinct (PS3)

Grozljiva igra za PlayStation 3

Preživetveni nagon ali zgolj nagon po ugašanju konzole?

Včasih v roke dobiš igro, ki te pusti popolnoma hladnega. Včasih pa dobiš igro, ki v tebi prebudi prvinski bes. The Walking Dead: Survival Instinct je na žalost slednja. Ko so mi fantje iz Konzolka posodili primerek za PlayStation 3, sem bil previdno optimističen. Obožujem serijo, Daryl Dixon je ikona in ideja o preživetveni igri v tem svetu zveni fantastično. A kot se rado zgodi, so bile sanje eno, realnost pa nekaj povsem drugega. Pripravite se na potovanje po deželi zombijev, ki pa je bolj kot po razpadajočih truplih polna razpadajočih mehanik in zamujenih priložnosti.

Daryl in Merle na poti v razočaranje

The Walking Dead: Survival Instinct je prvoosebna strelska igra z elementi preživetja in prikritega delovanja. Postavljena je pred dogodke izjemno popularne TV serije in spremlja brata Daryla in Merla Dixona na njuni poti skozi podeželje Georgie v iskanju varnega zavetja v Atlanti. Igro je razvil zdaj že propadli studio Terminal Reality, izdala pa jo je družba Activision. Na papirju se sliši kot zmagovalna kombinacija, ki bi morala oboževalcem ponuditi vpogled v preteklost enega najbolj priljubljenih likov. V praksi pa je igra bolj podobna hitremu skoku na vlak popularnosti, kot pa premišljenemu izdelku. Primerjave z odlično epizodno pustolovščino studia Telltale Games so neizogibne in Survival Instinct v tej primerjavi potegne absolutno najkrajšo. Medtem ko je Telltaleova igra poudarjala zgodbo in težke odločitve, se ta osredotoča na akcijo, ki pa je na žalost porazno izvedena.

Ko je hoja med mrtvimi bolj zanimiva od igranja

Jedro igranja je kombinacija bojevanja, raziskovanja in upravljanja z viri. Žal pa vsak od teh elementov šepa. Boj na blizu je okoren in brez občutka teže. Mrtvaki se odzivajo kot kartonaste lutke in hitro ugotoviš, da je najboljša taktika preprosto teči mimo njih. Streljanje je malenkost boljše, a zvok orožja privabi horde, kar bi moralo ustvariti napetost, a zaradi slabe umetne pameti postane le nadloga. Sovražniki se zatikajo ob predmete, včasih te sploh ne opazijo, spet drugič pa te vidijo skozi zidove. Najbolj smešen del je mehanika, ko te zgrabi zombi. Takrat se sproži mini igra, kjer moraš z analogno paličko naciljati njegovo glavo in ga zabosti. Če je v bližini več sovražnikov, mirno počakajo v vrsti, da pridejo na vrsto za svoj objem. Vse skupaj deluje kot slaba šala. Upravljanje z viri, kot so gorivo, hrana in strelivo, je sicer prisotno, a nikoli ne predstavlja pravega izziva, saj zalog vedno najdeš več kot dovolj.

Tehnični podatki apokalipse

Če vas kljub vsemu igra še zanima, je prav, da poznate nekaj dejstev. Glavna zgodba je izjemno kratka; po podatkih s spletne strani HowLongToBeat.com jo boste končali v pičlih petih urah in pol. Igra je izključno enoigralska izkušnja, brez kakršnekoli možnosti sodelovalnega ali tekmovalnega večigralstva. Obstajal je sicer DLC z načinom Herd Mode, ki pa je bil vezan na prednaročila in ne ponuja bistvene dodane vrednosti. Za igranje seveda ne potrebujete nobene spletne naročnine. Igra nima možnosti medplatformnega igranja, kar pa glede na odsotnost večigralstva niti ni pomembno. Na voljo ni posebnih nastavitev težavnosti, kar pomeni, da je izkušnja za vse enako neuravnotežena. Tudi možnosti za prilagajanje igranja za gibalno ovirane so praktično neobstoječe.

Grafična podoba iz pretekle generacije

Tudi na tehničnem področju igra globoko razočara. Grafika je bila zastarela že ob izidu leta 2013 in spominja na igre s PlayStation 2. Teksture so zamegljene, modeli likov so grobi in brez življenja, okolica pa je pusta, prazna in se nenehno ponavlja. Identične bencinske črpalke in gozdove boste videvali znova in znova. Delovanje na konzoli PlayStation 3 je nestabilno, s pogostimi padci sličic na sekundo, še posebej, ko je na zaslonu več sovražnikov. Zvok je prav tako podpovprečen. Glasova Normana Reedusa (Daryl) in Michaela Rookerja (Merle) sta sicer avtentična, a njuni dialogi so slabo napisani in se ponavljajo. Glasba je pozabljiva, zvočni učinki pa brez moči. Igra ima PEGI oznako 18 zaradi nazornega nasilja in krvi, kar je edini vidik, ki zvesto sledi seriji.

Vrednost ponovnega igranja? Nična.

Ko enkrat zaključite peturno kampanjo, vas prav nič ne vabi, da bi se v ta svet še kdaj vrnili. Ni načina New Game+, ni alternativnih poti, ki bi bistveno spremenile izkušnjo, in ni nobenih skrivnosti, ki bi vabile k ponovnemu raziskovanju. Zbiranje vseh trofej ali dosežkov je edini razlog za ponovno igranje, a to je naloga le za najbolj zagrizene lovce, ki so pripravljeni trpeti skozi ponavljajoče in dolgočasno igranje. Razvijalci niso nikoli izdali dodatnih vsebin, ki bi popravile vtis, kar je glede na sprejem igre povsem razumljivo. Skratka, ko se enkrat pojavijo zaključni napisi, boste igro z olajšanjem pospravili nazaj v škatlo.

Zaključek: Izognite se v širokem loku

The Walking Dead: Survival Instinct je šolski primer, kako uničiti licenco z ogromnim potencialom. Je igra, ki deluje kot na hitro narejen izdelek, namenjen zgolj kovanju dobička na račun popularnosti serije. Priporočam jo lahko le najbolj gorečim oboževalcem Daryla Dixona, ki morajo imeti v zbirki vse, kar je povezano z njim. Vsi ostali pa se ji raje izognite.

Če vas kljub mojemu svarilu mika, da bi igro preizkusili, vam v Konzolku ponujajo pametno rešitev. Tam lahko igro najamete za nekaj dni in se sami prepričate o njeni (ne)kakovosti, ne da bi tvegali večji finančni zalogaj. Če pa ste jo morda že kupili in obupali, ne pozabite, da v Konzolku ponujajo menjavo starih iger. Prinesite jo in jo zamenjajte za kaj boljšega; njihova ponudba je največja v Sloveniji in zagotovo boste našli nekaj zase. Njihovo strokovno osebje vam bo z veseljem svetovalo in pomagalo najti igro, ki vam bo pisana na kožo.