Daemon X Machina Titanic Scion Limited Edition (SWITCH 2)

Visokooktanski akcijski RPG za ljubitelje mehanov
Daemon X Machina: Titanic Scion je nadaljevanje futuristične akcijske igre, ki se dogaja na novi kolonizirani planeti, daleč stran od uničene Zemlje. Gre za tretjeosebni akcijski RPG s poudarkom na bojih z mehani, kjer igralec prevzame vlogo pilota imenovanega Outer in upravlja svojega Arsenal meha, ki ga lahko popolnoma prilagodi. Boji so hitri, eksplozivni in se dogajajo tako na tleh kot v zraku, kar daje občutek popolne svobode gibanja. Če si že kdaj igral nekaj podobnega kot Armored Core ali Zone of the Enders, boš domač takoj. Vsem, ki uživate v mehaničnih bojih, nadgrajevanju opreme, in sodelovalnem igranju priporočam to igro. Če pa iščeš nekaj bolj umirjenega ali si naveličan eksplozij vsakih pet sekund – tole zna biti malo preveč kaotično.

Upor proti Axiomu in zgodba o preživetju
Zgodba se začne stoletja po dogodkih prve igre, ko se človeštvo preseli na t. i. Modri planet. Zdajšnja nevarnost ni več samo narava, ampak tudi razredni boj – Outers, ljudje, ki so zaradi izpostavljenosti energiji Femto pridobili posebne sposobnosti, se uprli sistemu. Zasedli so orbitalne satelite Gardens in z vojaško silo vzpostavili režim Axiom. Ti vladajo ljudem spodaj, ki se borijo za preživetje, medtem ko jih poleg tiranije pestijo še nevarna narava in organsko-mehanske pošasti, imenovane Immortals. Glavni lik, Outer pilot, strmoglavi v puščavi in s tem začne niz dogodkov, ki lahko obrnejo tok upora. Pridružiš se odporniški skupini Reclaimers in preko misij odkriješ temnejše plasti konflikta, ki pogosto meša mejo med junakom in zlikovcem. Čeprav zgodba ni ravno globoka filozofska epopeja, ima svoje trenutke in zna pritegniti, še posebej v zadnjih urah igre.

Najboljši občutek letenja z mehom do zdaj
Tisto, kar me je v igri najbolj navdušilo, je občutek gibanja v mehu – hitrost, odzivnost in svoboda so na vrhuncu. Letenje, pristajanje, streljanje, izogibanje – vse poteka tekoče in brez zatikanj. Grafika je živahna, z izrazito anime estetiko in ogromnimi eksplozijami, ki te ne pustijo ravnodušnega. Območja so raznolika – od puščav do futurističnih mest in celo gorskih območij, kamor lahko jezdiš na mehaničnem konju (resno, to je zakon!). Zvok med boji je dober, vendar včasih preglasen – nekateri efekti delujejo kot da ti raznese bobenček v ušesu, kar zna biti moteče, če igraš z naglavnimi slušalkami. Glasovna igra v angleščini ni najbolj prepričljiva, zato sem večino preigrala z japonskimi glasovi, kar doda več drame in intenzitete.

Vse naloge končala v dobrih 30 urah
Za dokončanje glavne zgodbe in večine stranskih nalog sem potrebovala približno 32 ur. Stranske misije niso vedno obvezne, ampak priporočam, da jih delaš sproti, ker ti odklenejo nove dele za tvojega meha in dodatne interakcije z liki. Kooperativni način sem igrala s prijateljema iz Discorda – skupaj smo premagovali večje šefe, kjer ena sama napaka lahko pomeni poraz. Ko igraš v ekipi, mora vsak res poznati svojo vlogo, saj brez sodelovanja hitro postaneš tarča. Igra sicer podpira asinhrono večigralsko igranje, a največ da v pravem sodelovalnem načinu. Glede ponovnega igranja – z vsemi nadgradnjami in različnimi tipi orožij ter strategij v poznejših poglavjih ima dovolj vsebine za vsaj še eno resno preigravanje. Ker gre za novo izdajo, je že zdaj dobro optimizirana in brez večjih napak, kar je danes kar redkost.

Boljši vtis kot Armored Core 6: Fires of Rubicon
Če primerjam z Armored Core 6, ki sem jo igrala lani, lahko rečem, da je ta igra precej bolj odprta in svobodna. V Armored Core so boji bolj taktični, tu pa je vse bolj fluidno in igralno prijazno. Nisi kaznovan za napake tako močno, hkrati pa imaš več svobode pri prilagajanju svojega meha. Všeč mi je tudi, da ni treba neprestano skrbeti za vire in balanco orožij – tukaj je vse bolj plug and play. Res pa je, da AC6 ponudi večjo globino pri gradnji meha, kar bo hardcore igralcem bolj ustrezalo. Titanic Scion pa je bolj zabaven in dostopen, še posebej če si nov v žanru.

Noro letenje, robotski konj in ročna salvacija orožij
Moja najbolj nora izkušnja je bila v misiji, kjer sem morala preleteti aktivni vulkan, medtem ko so me napadali štirje ogromni Immortalsi. Enega sem sestrelila v zraku, drugemu pa sem ukradla orožje kar med bojem – ja, lahko pobereš orožje sovražnika med bitko in ga uporabiš, dokler imaš municijo! To je eden najboljših sistemov v igri. Seveda pa ne smem pozabiti na najzabavnejšo funkcijo – mehaničnega konja. Čeprav zveni absurdno, je jahanje čez radioaktivne planjave in streljanje raket iz sedla nekaj najbolj kul, kar sem doživela v katerikoli igri. Konzolku se iskreno zahvaljujem za priložnost, da sem preigrala to noro edicijo – poleg igre sem dobila še artbook, zgoščenko z glasbo, značke in krasen stojalo z glavno junakinjo. Če bi lahko kaj spremenila – glasovna igra v angleščini res potrebuje izboljšavo, prav tako pa bi si želela več osebnih interakcij z liki iz Reclaimers ekipe. Imajo potencial, ampak igra jih ne izkoristi do konca. Še ena zanimivost: glavni oblikovalec mehov je legendarni Shoji Kawamori, isti, ki je ustvaril dizajne za Macross in Evangelion, kar je očitno pri vsakem detajlu.